Malce bom zbodla, kakor napihuje pesem: »Ves svet je kot kaktus, nikamor se ne da usesti … Aj! Uj!« Res samo boli?
Živahni komad o kaktusih je že star, v 60. letih ga je prepeval Jacques Dutronc, v njem pa brezčasno našteval, kje vse rastejo (kakteje in sukulenti): tako v srcih kot v denarnicah pa pod nogami in nasploh na vsakem koraku v življenju! Kdor se slepi, kako nedobrohotna je človeška družba, naj se piči s trnom … Aj! Uj!
Vsaj ljubitelji kaktusov morda vedo, da med bodicami ni nujno samo slabo. Kaktusi so simboli moči in trdoživosti, tudi bogastva in uspeha, na Kitajskem menda prinašajo srečo, seveda hudujejo, ampak hkrati in morda še bolj ljubkujejo: z nezahtevnim značajem in raznolikostjo – vrst je nič koliko –, tudi s krasno pomirjajočimi cvetovi, ki zacvetijo, če le več mesecev spokojno spijo, z živostjo in sposobnostjo preživeti v najbolj vročičnih razmerah. Manj kot jih človek marno dreza in četudi spet in spet brezbrižno pozabi nanje, lepše jim je – pod pogojem: potrebujejo sonce, se pravi smejoče se poglede pozitivnosti, in manj hudourniških kapljic, grenkih solza negativitete. In potem zmorejo zrasti visoko ali se kot balon razbohotiti na široko, se okrasno razvejati kot kandelaber ...
Kaktoljubci vedo, da so te žive skulpture v Evropi kot zbirateljski prestiž pritegovale že v 15. stoletju, potem ko so s svojo sočnostjo, zdravilnostjo in halucinogenostjo najprej zbodle odkritelje, med poznejšimi vali pa so fascinirale recimo v začetku 20. stoletja in prav tako v 70. letih. Današnjemu prislovično preobremenjenemu človeku so, z bodicami ali brez, lahko vse bolj pisane na kožo: zaradi trajnostnega razvoja, ko naj bi odrezali rezano cvetje, recimo, in zaradi prizadevanj za trpežno zeleno.
»Ves svet je kot kaktus, nikamor se ne da usesti ...« Poln je bodic in tudi zato zanimiv: prepotrebnega dolgočassssssja pač ni brez ostric.