Roman, ki je rešil Notre-Dame

Svet z nejevero in solzami v očeh opazuje, kako je ogenj opustošil Notre-Dame, simbol ne le Pariza, ampak naše celotne kulture in civilizacije. V tej katedrali in okoli nje so se zvrstili dogodki, ki so spremenili potek zgodovine Francije in tudi Evrope.

Notre-Dame je veliko več od običajnega sakralnega objekta, ni samo še ena v vrsti cerkva, ki jih turisti obiskujejo. Njena vrednost je neizmerna. V njej so vtkana stoletja človeške zgodovine, sprememb, vojn, praznovanj, smrti, navdihov, ljubezni, upov, tolažbe. Vedno je bila tudi neizogiben del umetnosti. Notre-Dame živi v našem imaginariju skozi književnost, slikarstvo, opere, gledališke predstave, filme, animirane filme, tv-serije.


 

Katedrala kot navdih

Čeprav sta Claude Monet in Henri Matisse ovekovečila veličastno zgradbo na številnih slikah in čeprav je na platnu Kronanje Napoleona Bonaparteja Jacques-Louisa Davida ​pomembna ne samo notranjščina, ampak tudi velik trenutek v zgodovini, ob omembi te arhitekturne in umetniške posebnosti vsi pomislijo na Quasimoda, zvonarja iz klasičnega romana Victorja Hugoja. Katedrala je navdihnila Hugoja za pisanje romana in podžgala v njem večno strast do gotske arhitekture in umetnosti.

Katedrala je v romanu Notredamski zvonar pravzaprav samostojen lik, tako podrobno opisan, da si zlahka predstavljamo sebe v njej. To je eno od najbolj znanih književnih del na svetu, in tudi najbolj pretresljivih, usode glavnih junakov so mračne in težke. Zgodbo o Quasimodu, za katerega je bila katedrala njegova družba, ves svet in narava, pozna skoraj vsak človek. Od leta 1831, ko je roman izšel, generacije berejo o ljubezni Quasimoda, grbavega zvonarja, in lepe ciganke Esmeralde. Roman se dogaja leta 1485 v katedrali in okoli nje. Z opisi tistega, kar se dogaja za zidovi katedrale ali pred njo, na trgu, kjer se sodi, ljubi in umira, kjer se družba obrača na glavo, Hugo slika Parižane nekega obdobja.



Prav Hugojev Notredamski zvonar je s priljubljenostjo pomembno prispeval k temu, da se je cerkev Notre-Dame do predvčerajšnjega požara ohranila. V času, ko je pisal knjigo, katedrala ni bila več sakralni objekt. Kralja in kraljico so leta 1793 obglavili, med revolucionarnim vrenjem je bila cerkvena zemlja zasežena, cerkveni objekti, tudi Notre-Dame, pa izropani in zaplenjeni. Duhovniki so bili pregnani, kipi uničeni, cerkve pa so uporabljali kot skladišča hrane. Revolucija se je končala s prihodom Napoleona na oblast leta 1799, ki je vrnil maše v cerkve, v katedrali Notre-Dame so ga celo okronali za cesarja. Kljub temu je bila še naprej zapuščena in zanemarjena. Skorajda bi Parižani pozabili na cerkev v srcu mesta, staro 600 let, kajti okoli nje je zraslo divje naselje, prepolno smeti.


 

Peticija Parižanov

Potem pa je mladi pisatelj objavil roman Notre-Dame de Paris, v katerem ima glavno vlogo cerkev z neverjetno arhitekturo, in ne zvonar, ki so ga v naslov dodali v angleškem prevodu. Parižane, ki so razgrabili roman, je postalo sram, še bolj jim je bilo nerodno, ko so v Pariz prihajali tujci, da bi videli cerkev. Knjiga je bila takoj po izidu prevedena v številne jezike. Prvi turisti, ki jih je k obisku spodbudilo branje, so bili neprijetno presenečeni, ko so videli, v kakšnem stanju je glavna junakinja njihovega priljubljenega romana. Parižani so takoj ukrepali – oblastem so napisali peticijo, da je treba zgradbo obnoviti, hitro so bili sprejeti odloki, državni parlament je odobril denar in začela se je obnova cerkve, ki je trajala 25 let. Po obnovi je zasijala z vsemi čari.

Cerkev Notre-Dame je najbolj obiskana zgradba v Evropi, pred baziliko sv. Petra v Rimu.