Srečanje na robu tišine

Bei Dao spreminja kitajski jezik z novo razsežnostjo praznine. Katja mi to pove z običajnim tonom, kot da bi mi pojasnjevala, zakaj je v današ­njem času poezija tako samoumevna. »To počne s presekom dveh praznin: nezadostnosti življenja, da bi doseglo večnost, in nezadostnosti jezika, da bi zajel resnico.«

Sediva na trgu sredi Ptuja in čakava na začetek večernega branja verzov, s katerimi so se poleti začeli Dnevi poezije in vina. Katja Kolšek je prevedla izbor pesmi Bei Daa, ki so pri založbi Beletrina izšle z naslovom Nismo nedolžni. Morda že zaradi naslova knjige, ki tiha, a nemirna, počiva v mojem naročju, čutim naraščajočo odgovornost za trenutek lepote, ki obljublja, ali morda grozi s popolnostjo.

Sivi pinot, ki ga pijeva, je vrhunsko ohlajen. Večer, ki je pregnal dnevno vročino, ponuja popolno temperaturo. In zdaj le še čakamo poezijo v zraku, da bi na koncu vsi skupaj ugotovili, da v resnici nismo nedolžni. Da smo vsi sostorilci v ustvarjanju kozmičnega kroga, ki vodi od trpljenja do užitka in nazaj. Druga drugi kaževa pesnike, ki stojijo ob strani, sami, tako kot so sami v svojih verzih. Bei Dao je pokončen in vitek.

Zaradi črnega suknjiča, ukrojenega v kitajskem slogu, se zdi še bolj umaknjen v noč, ki nas je vzela v svoj objem. Razmišljam o grmičku črnih las na njegovi glavi in se, ne vem, zakaj, sprašujem, ali si sedemdesetletni pesnik barva lase. Zakaj? Ne uspe mi odgovoriti na to vprašanje, kajti prav takrat gre ponosno mimo naju dekle s črno šminko na ustnicah in zdi se, da je vse v najlepšem redu.

Spijeva še vsaka po en kozarec belega. Tokrat izbereva lažje vino, saj naju sivi ­pinot malce omami, tako da se začneva pod oblaki premalo nočnega neba potap­ljati v osamo, še preden se vse skupaj začne.





Pod najinimi nogami se smuka oranžen muc. Vede se, kot da je ves svet njegov. Kdo ve, morda tudi je, kajti pesniki še vedno ostajajo na robu tišine. Je osamljenost usoda ali izbira?

»Človek mora poznati tradicijo, da lahko prevaja iz kitajskega jezika, ko gre za sodobno poezijo, pa se mi vse bolj zdi, da moraš poznati tudi pesnika.« Katja popije požirek in obmolkne. Bei Dao že sedi na odru. Z otrplim in povsem vzravnanim hrbtom. Z zaledenelim izrazom na obrazu. Skorajda nenaravno premišljenimi gibi.

Nekje za mojim hrbtom se smeji otrok, ki ga je oče na ramenih prinesel na branje poezije. Nedolžno, čisto kot verz. Nenadoma mi pade na pamet otroško vprašanje – kaj počne veter, kadar ne piha. In nato samo sebe požgečkam z razmišljanjem o tem, ali je pesnik pesnik tudi takrat, ko ne piše verzov. Nestrpno čakam na to, da spoznam Bei Daa. In prav to ga hočem vprašati.

Dodobra je presenečen, ko ga v do zadnjega kotička polnem in že malce preglasnem Muzikafeju nagovorim v kitajskem jeziku. Odleže mu in to tudi prizna. »Z angleščino imam težave, odkar sem pretrpel možgansko kap.« Najino dvodnevno druženje se začne z zgodbo o boju za izgubljeni jezik.

Kaj kmalu spoznam, da ima težave tudi s kitajščino. Pogosto išče zamegljene besede, včasih se celo preprosto odpove tistemu, kar je hotel povedati. Čaka, da se mu stvari v glavi uredijo, in nato znova poskuša. »Govor in tišina – to je dialektični odnos,« pravi tokrat brez zastajanja besed. »Če ni tišine, ni smisla.«

Opazujem ga. Pokončno visok in subtilno vitek. Na videz leden obraz ne kaže niti kančka boemstva. Prej bi rekla, da v njem poteka bitka med svetovi, med epohami, med ... »Zmanjšala se mi je sposobnost govora, pisati pa sploh nisem več mogel,« se Bei Dao vrne k posledi­cam možganske kapi, ki ga je zadela pred štirinajstimi leti. »Nekaj časa sem lahko samo slikal in čopič je postal moj drugi jezik.« V njegovem glasu ne čutim grenkobe. Pa tudi ne tesnobe. Pesnik je pesnik, tudi kadar slika.





»Vsak dan je v glavnem enak,« pravi, ko ga vprašam, ali ima dnevno rutino. Vstaja zgodaj in piše do kosila. Potem si malce odpočije, nato prebira napisane verze, menja besede, brusi in pili vsako vrstico. Njegova poezija ni kot kaligrafija, ki zahteva, da je poteza s čopičem od začetka do konca izpeljana v eni potezi. Prej bi jo lahko primerjala z destilacijo­ žganja. Druga za drugo se rojevajo kapljice, a vsaka pesem močno zapeče. Ožge grlo, ko je deklamirana, in ogreje želodec, ko je zaužita. Ostaja v zavesti kot usedlina črne kave in iz nje se še dolgo oglaša sporočilo, če že ne grožnja.

Prišel sem na ta svet / S seboj prinesel zgolj papir, vrv in senco / Da bi še pred sojenjem / Z glasom obsojenca izrekel: Naj ti povem, svet / Ne-ver-ja-mem! / Če tisoče izzivalcev leži pod tvojimi stopali / me štej za tisoč in enega! Ne verjamem, da je nebo modro / ne verjamem v odmev grmenja, / ne verjamem, da so sanje lažne, / ne verjamem, da se smrt ne maščuje. (Iz pesmi Odgovor v prevodu Katje Kolšek.)

Je kdaj verjel, ga vprašam. »Seveda sem.«

Najin pogovor se nadaljuje naslednjega dne. Prejšnjo noč sva se zelo pozno razšla. Naslednje jutro na njegovem obrazu zadrhti topel nasmeh, ko mu rečem, da se nočem pogovarjati o politiki, temveč o jeziku. Znova sediva za isto mizo v Muzikafeju, a tokrat ob kapučinu in brez tiste odmaknjenosti, s katero me je sprva opazoval, kot da bi hotel oceniti, kako dolgočasno mu bo odgovarjati na znana novinarska vprašanja.

A prav z vprašanji o jeziku sva se znova vrnila k politiki, pri čemer je pesnik ­spomnil na to, da je avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein menil, da je že sam jezik politika. »Na Kitajskem je to še posebej izrazito. Tukaj je bil od nekdaj najpomembnejši boj okoli tega, kdo bo nadzoroval jezik. Ko država vzpostavi ta nadzor, lahko pisatelji kritizirajo oblast, a dokler to počnejo z jezikom, ki ga uporablja tudi oblast, ta kritika nima nobenega učinka.«

Ko so študentje leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu, so recitirali njegovo pesem Odgovor. Tako je Dao postal disident, ne da bi se neposredno pridružil državljanskemu gibanju. In čeprav ni nikoli hotel postati vodja revolucije, razen tiste jezikovne, v kateri bi lahko obračal na glavo konformistično uporabo kitajskih pismenk in iskal novo obliko izražanja, se je spremenil v glas upora proti režimu.



To je hkrati pomenilo, da se ni mogel več vrniti v domovino. V času tianan­menskega pokola je bil namreč na neki konferenci v ZDA, in tako je pesnik postal tisto, kar je bil od nekdaj: osamljeni izgnanec.

Ko mu je Mang Ke, prijatelj in sodelavec pri ustanovitvi revije za sodobno poezijo Danes, nadel psevdonim, je izbral ime Bei, kar pomeni 'sever', ker je bil Zhao Zhenkai, kot je njegovo pravo ime, rojen v Pekingu, torej v 'severni prestolnici', kar dobesedno pomeni ime glavnega kitajskega mesta, in Dao – 'otok', ker je bilo v konotaciji te besede veliko samote.
V najinem jutranjem, pa tudi v prejšnjem nočnem pogovoru so se ponavljale besede, kot so molk, praznina, samota in svoboda, še pogosteje od vseh teh pojmov se pri njem ponavlja beseda razdvojenost. Kot da je Bei Dao za vse druge besede našel pravo mesto, tako da je »praznina tisto, kar najdemo na koncu jezika«, »molk tisto, kar odseva veličino pesnika«, medtem ko je »svoboda abstraktna in omejena na razdaljo med lovcem in plenom«.

Ko – pogosto s komajda opaznim jecljanjem – izgovori besedo »razdvojenost«, pesnik hkrati zajame tako Kitajsko kot sebe, obdobje, v katerem sta on in njegova dežela zrasla v to, kar sta, in celo stanje po možganski kapi, ki zdaj spominja na najintimnejše izgnanstvo iz samega sebe. Zaradi vsega tega je njegovo iskanje še bolj veličastno in bolj univerzalno, kajti po vsem, kar je preživel kot otrok radikalnega komunizma, kot gradbeni delavec utopije Mao Zedonga, kot disident po tuji izbiri, kot upornik proti vsemu (od očeta do državnega vodstva), se je zdaj vrnil k osnovnemu – iskanju jezika. Pa ne njegove nove pesniške oblike, temveč govora kot osnovne funkcije človeškega bitja, veličastnega pred vprašanji, ki jih v imenu človeštva postavlja pesnik, a krhkega pred boleznijo, ki lahko prizadene vsakogar.

V trenutku, ko pomislim – zakaj je prizadela ravno tega tako velikega pesnika –, dojamem, da je ob meni človek, ki se pravkar znova rojeva. In svet, ki ga je ustvaril v pesmih, bo vsak hip odprl oči.

Še naprej se pogovarjava o razdvojenosti. Čeprav mi je povsem jasno, kaj hoče Bei Dao povedati s to besedo, vztrajam, naj mi to pojasni. Sonce je že visoko na obzorju, toplo je, njegova očala pa so ob svetlobi potemnela, tako da komajda vidim njegove oči. Najprej mi govori o razdvojenosti nacionalne biti, ki traja od opijskih vojn in kitajskega srečanja z zahodom. Našteva mi takratne mojstre peresa, ki so že v zadnjih desetletjih dinastije Qing iskali ustvarjalno pot, nato pa z nekoliko tišjim glasom zapluje v 20. stoletje, njegov obraz pa malce posivi, kot da bi bil izklesan iz kamna. Občutek imam, da bi to lahko bil obraz bančnega uslužbenca, ki vam bo pravkar sporočil, da je vaša prošnja za posojilo zavrnjena. Lahko bi bil tudi obraz kirurga, ki bo vsak hip odprl lobanjo in se posvetil razpletanju možganskih vijug. Pa vendar se nekje v kotičkih njegovih ustnic, ki se spuščajo navzdol, poigravajo nakopičen upor, strast, odločnost, da bo preživel in šel neumorno naprej po novih poteh z nedoumljivim novim jezikom in neizčrpno novo energijo.

Od nekdaj vem, zakaj je Bei Dao že leta eden od najresnejših kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost, zdaj razumem tudi to, zakaj mi je Katja dejala, da je prepričana, da je treba za dober prevod sodobne poezije osebno spoznati pesnika. V rokah držim knjigo v trdi vezavi in čutim, kako iz nje skačejo pesmi, kot da so si uporniške in močne priborile svobodo in se zdaj odpravljajo po lastni poti. Nismo nedolžni, kriči pesem Sokrivci. Že dolgo nazaj smo postali sokrivci / z zgodovino v ogledalu, čakajoč na dan / ko nas bo naplavila lava / in nas spremenila v ledeni izvir / da bi ponovno srečali temo.



Bodo ti verzi zapluli po Dravi in potem po Donavi prispeli do Črnega morja? Ali bodo zajahali oblake in nekaj časa leteli visoko nad Evropo? Bodo kot čreda divjih konj zdrveli proti vzhodu, preskočili Ural in zvrtinčili pesek azijskih puščav?

»Nobelova nagrada …,« znova išče pravo besedo, »… mislim, da ni pomembna. Je celo nevarna.« Bei Dao je diskreten. Noče imenovati prijateljev, o katerih misli, da so »v nevarnosti«, ker so dobili to nagrado in precejšnjo vsoto denarja, ki jo spremlja. Samo opozarja, da je preveliko udobje za pisca pogubno. »Pa vendar,« ga vprašam, »ali potrebuješ to, da te imajo ljudje radi, da te razumejo?«

»Za pesnika je pomemben predvsem dialog s samim seboj,« mi odgovori in zdi se mi, kot da mi je pomahal z otoka, ki ga je imel v mislih Mang Ke, ko mu je izbral psevdonim. »Povsem postransko je, ali to drugi razumejo.« Nato pa, kot da bi nenadoma skočil v sončni žarek, ki se poigrava na najini mizi, doda, da je zanj »seveda nujno, da me zlasti pesniki razumejo … občinstvo pa me preveč ne zanima.«

Molčiva. Oranžen muc vadi lov. Teka za suhimi listi in jih v gobčku nosi na drevo. Svoboda je razdalja med lovcem in plenom, se spomnim verza Bei Daa.

Za sosednjo mizo pesniki z različnih celin vadijo komunikacijo. Z nežnimi glasovi drug drugemu pripovedujejo, kako so preživeli prejšnjo noč na Ptuju. Se lahko vzhod in zahod razumeta, vprašam na koncu pogovora. »Morata se razumeti,« pravi, »sicer, kako bo ta svet …« Znova išče ustrezno besedo. »Ko nas je ločevalo morje, smo lahko bili med seboj oddaljeni, zdaj, v tej globalni vasi, je samo še vprašanje, ali bomo našli skupno stanje zavesti.«

Ne posloviva se. Namesto tega si obljubiva, da bova ostala v stikih. Karkoli že to pomeni. Gledam vitko postavo v črnem suknjiču, ukrojenem v kitajskem slogu, kako se vzpenja po kamniti ulici, in na glas prebiram odlomek iz Rekviema: Osamljeni kot prasnjena vžigalica / ko je tunel otroštva / vodil k žili dvomljive železove rude / izgubiti se je oditi / in poezija, ko popravlja življenje, / popravlja odmev pesmi.