Kajti Friday Black je v luči zadnjega dogajanja v ZDA, ko se je zaradi policijskega umora temnopoltega Georgea Floyda in poskusa oblasti, da bi bil storilec kaznovan blažje, na ulice ameriških mest in mest po vsem svetu razlila gnevna množica, videti kot vizionarsko delo. V eni od zgodb na primer beli Američan z motorno žago obglavi pet črnskih otrok z obrazložitvijo, da se je počutil ogroženega in da je samo branil svojo družino. Na sodišču njegov zagovornik pravi, da »je storilec verjel, da je ogrožen. In če v nekaj verjamete, v karkoli, je to edino, kar šteje. V Ameriki imamo svobodo, da lahko verjamemo. Amerika, naša čudovita, neodvisna država.« V knjigi sodišče morilca oprosti, v resničnosti marsikaterega zločina nad temnopoltimi Američani ne bi niti poskušalo preganjati, če ne bi bilo vedno večjega pritiska javnosti.
Pretiravanje in cinizem, ki to več nista
Kritiki, ki hvalijo Friday Black, sicer pišejo o pretiravanjih in višku cinizma, s katerimi poskuša Adjei-Brenyah vedno znova poudarjati pošastno razraščenost in sistematičnost ameriškega rasizma in pokazati, kako je biti mlad in temne polti v sodobni Ameriki. Toda v primerjavi z resničnim dogajanjem je njegovo pisanje vedno manj pretirano in vedno bolj odslikava resnično miselnost in napoveduje resnične dogodke na meji absurda. »Kdor prebere Friday Black, bo veliko bolje razumel, kaj te dni številne temnopolte Američane žene na ulice,« je o delu Adjei-Brenyaha te dni zapisal literarni dopisnik nemškega Welta Richard Kämmerlings.
Nana Kwame Adjei-Brenyah seveda piše iz lastne izkušnje, saj je temnopolti sin staršev, ki so se v ZDA priselili iz Gane.