Arhitekti med romantično krajino in njenim propadanjem

Predstave prebivalcev urbanih središč o podeželju so bile od nekdaj romantične, celo idilične, in najpogosteje precej drugačne od resničnega stanja. Tako imajo tudi prebivalci osrednje Slovenije verjetno preveč romantično predstavo o Prekmurju in njenem gričevnatem delu, Goričkem. Kajti krajina se zaradi propadanja manjših kmetij in nastajanja velikih, skoraj industrijskih nenehno spreminja, temu pa sledijo tudi spremembe v arhitekturi. Žal na slabše, pravi direktorica Krajinskega parka Goričko Stanka Dešnik, ki je tudi zato spodbudila skupni simpozij in delavnice študentov arhitekture z univerz na Dunaju, v Gradcu in Ljubljani z naslovom Goričko: nov pogled na podeželje, sobivanje arhitekture in krajine.



Rezultat njihovega dela je okrog dvestopetdeset projektov, iz katerih kar kipijo inovativne ideje neobremenjenih mladih umov. Vsakdo, ki ima kaj vpliva na spreminjanje urbane in kulturne krajine na Goričkem, bi si moral ogledati razstavo ali prelistati projekte, v katerih se študentje niso ukvarjali samo z videzom, ampak tudi z vsebinami nekaj starih objektov, ki zdaj propadajo.
 

Naravo ohranjajo, arhitektura izginja

Krajinski park Goričko je bil leta 2003 ob sofinanciranju z evropskimi sredstvi ustanovljen predvsem zaradi odlične ohranjenosti tradicionalne kulturne in kmetijske krajine z mozaično oblikovanimi manjšimi kmetijskimi površinami, tradicionalnimi gručastimi naselji, ohranjenimi biotopi in veliko biotsko raznovrstnostjo.

Predstave o podeželju so bile od nekdaj romantične, celo idilične, in najpogosteje precej drugačne od resničnega stanja.

»Kar zadeva ohranjanje narave, se v krajinskem parku ves ta čas trudimo in tudi dosegamo rezultate. Trudimo se ohranjati značilne ekstenzivne travnike, mokrotna območja, gnezdišča redkih ptic ... Na kulturno krajino in arhitekturo pa nimamo vpliva in ta se hitro spreminja. Vsaka občina na območju parka sicer ima oblikovane pogoje, pod katerimi lahko investitorji pridobijo gradbeno dovoljenje, in med njimi so tudi takšni, ki ohranjajo značilnosti tukajšnje tradicionalne arhitekture, kot so dvokapne strehe, določeni nakloni streh, orientacija stavb in podobno, toda vse to so le priporočila, ki jih mnogi več ne upoštevajo. Nadzora, vsaj nad zasebnimi investitorji, pa ni. In tako imamo po Goričkem zdaj zelo različne stavbe, med katerimi marsikatera z ničimer več ne nadaljuje tukajšnje tradicije. Čedalje pogostejše so hiše z ravnimi strehami, preproste škatlaste stanovanjske stavbe brez nekdaj zelo upoštevanih proporcev in velikostnih razmerij, pa fasade v vijoličastih ali katerih drugih kričečih odtenkih,« pravi Dešnikova.



Žal se brezlična, industrijska gradnja pojavlja tudi pri sodobnih kmetijskih ali drugih proizvodnih objektih, ki morajo biti zaradi zahtev ekonomike obsega zdaj večji, kot so bili lahko nekoč. »Nekoč so gospodarska poslopja in hlevi na Goričkem predstavljali skladno celoto skupaj z bivalnim delom kmetije, vse je bilo zaokroženo in povezano, zdaj pa so hlevi pogosto le betonske škatlaste hale. Za takšno izginjanje arhitekturne identitete je med drugim vzrok tudi dejstvo, da načrte za nove stanovanjske ali gospodarske stavbe le redko delajo arhitekti, ampak jih čedalje pogosteje zrišejo gradbinci. Ti so sposobni narediti tehnično in statično korektne načrte po željah naročnikov, kako ti objekti delujejo v krajini, pa jih ne zanima,« pravi Dešnikova o problematiki Goričkega, o kateri so se veliko pogovarjali tudi udeleženci simpozija in delavnic. Sicer pa je v zadnjih letih po njenih besedah za ohranjanje tradicionalne arhitekture in krajine zasijal žarek upanja: z razvojem butičnega turizma se za Goričko zanima čedalje več turistov, ki cenijo tradicionalnost in lokalno tipiko. Temu se vedno pogosteje prilagajajo ponudniki in tako je čedalje več obnovljenih tradicionalnih bivališč ali novogradenj s pridihom tradicionalnosti.
 

Ukvarjali so se s petimi objekti

Z vsemi naštetimi težavami in izzivi se je torej na začetku skupnega dela seznanilo skoraj stodvajset študentov arhitekture s treh univerz. Skupaj s profesorji so se najprej seznanili s tradicionalno arhitekturo na Goričkem, ki sicer vedno hitreje izginja, z gradbenimi materiali iz tega okolja in z zahtevami sodobnega časa, nato pa so se lotili iskanja najprimernejših arhitekturnih in vsebinskih rešitev za štiri obstoječe objekte in enega še neobstoječega.

Različne rešitve so tako iskali za zdaj že nekaj časa zaprto gostilno Kreft v zaselku v neposredni bližini gradu pri Gradu, ukvarjali so se tudi z gradom kot sedežem Krajinskega parka Goričko, ki je potreben še veliko vlaganj v prenovo in ki za svoje številne prostore potrebuje še več vsebin, nekateri so se ukvarjali tudi z grajsko pristavo prav tako lučaj od gradu, na različne načine so pretresali tudi možnosti obnove razpadajočega marofa na obrobju spodnjega dela naselja Grad in načrtovali novo vinsko klet v vinogradu, ki z vzhodne strani obkroža grajski grič.
 

Akademija opeke

Domišljiji študentov in njihovih profesorjev je očitno največ kril razpel razpadajoči marof, ki je nekoč kot sedež kmetijskega gospodarstva pripadal graščini in je arhitekturno nekakšna izpostava grajskega kompleksa. Nekateri mladi bi v to stavbo – in v nove, ki bi jih z uporabo tradicionalnih materialov in oblikovno usklajeno s tradicionalnimi značilnostmi zgradili ob njej – umestili proizvodnjo, predelavo, prodajo in tudi uživanje zeliščnih čajev. Drugim sta se stavba in njena okolica zdeli zanimivi za postavitev pol obrtne in pol industrijske mizarske delavnice, seveda znova z upoštevanjem tradicije, a po sodobnih standardih in zahtevah. Tretji so v objektu videli imenitno jedro bodočega doma starejših.

Najzanimivejša pa je zamisel skupine dunajskih študentov o akademiji opeke. Ti bi marof spremenili v središče za proučevanje novih postopkov predelave gradbenih odpadkov v opeko in za iskanje možnosti sodobne gradnje z upoštevanjem tradicije opečnega graditeljstva.
Kreftovo gostilno so nekateri na papirju znova oživili kot gostinski lokal, drugi so v njej videli središče mladinskega turizma, tretji tudi tu pribežališče za starejše.



Mogočni grajski pristavi, ki je sicer v lasti občine Grad in v njej kljub zelo slabemu stanju še vedno stanujejo tri družine, pa bi nekateri študentje dali novo namembnost z obnovo in predelavo v središče rokodelstva z delavnicami za celo vrsto tradicionalnih obrti. Drugi v njej vidijo primeren objekt za oživitev kmetijskega zadružništva, tretji bi tu razvijali konjeništvo...
Zelo posodobljen bi lahko po predlogih študentov postal grajski kompleks, ki bi seveda v skladu z zahtevami spomeniškega varstva še vedno ohranil vse svoje zgodovinske značilnosti in vrednost.

Kup zanimivih rešitev, ustrezno in v skladu s tradicijo umeščenih v prostor in z vsebinami, ki jih Goričko realno potrebuje, je torej nastal v glavah študentov. Toda po besedah Stanke Dešnik je med župani goričkih občin in drugimi odločevalci za razstavo teh idej le malo ali nič zanimanja.