Dovolj

Kot da ni že dovolj tega v angleščini in, recimo, v madžarščini, se to pojavlja tudi v slovenščini. Beseda, ki lahko pripada več besednim vrstam, glede na to, kako in kdaj in zakaj jo uporabljamo. Ker povedkovnika ne maram (prosim, ne zatožite me nadrejenim), se ga bom prvega znebil. Pa ne zato, ker izraža mero, ki ustreza, zadošča. Morda je pa to dovolj, da se spoprijateljim tudi s povedkovnikom. Zanimivo, da je enaka razlaga tudi za prislov mere. V členkovni rabi pa kot prislov izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči. Dovolj mi je tega; povedkovnik, prislov, pa še v členkovni rabi. Mislim, da sem s tem že presegel mero, ki je ni dovoljeno preseči. Po pomoč se zatečem v Slovenski etimološki slovar, pa me tudi ta ne informira dovolj.



Pravilneje bi bilo dovoli ali *do vòľę? Pravopis me povedkovno opomni: »dovolj imam tega govorjenja.« In jaz z njim po prislovno razmišljam: Četudi sem dovolj star, da bi razumel, imam zdaj že vsega dovolj. Sploh kadar je česa več kot dovolj in je premalo premišljeno. Zato se vrnem v etimologijo; do volje. Do čigave volje? Ali bolje kakšne volje? Ne vem. Mislim pa, da mora biti volje tudi dovolj; t. j. ravno prav. In volja mora biti želja po resnici, po napredku in po zvrhani meri dobrega. Slednjega pa ni nikoli dovolj. Tako, zdaj pa res dovolj!  



***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Metod Čepar.