Evropska faustovska unija

EU ima v resnici na voljo veliko orodij, ki jih iz političnih razlogov noče odločno uporabiti.

Objavljeno
20. avgust 2020 06.00
Posodobljeno
20. avgust 2020 06.00
FOTO: Kenzo Tribouillard/AFP
R. Daniel Kelemen
R. Daniel Kelemen
Voditelji EU so julija sklenili dogovor o pomoči za okrevanje po pandemiji, ki je zgodovinski korak naprej za evropsko integracijo. Nekaj dni pozneje so pajdaši madžarskega avtokratskega premiera Viktorja Orbána izklopili še zadnjo največjo neodvisno novičarsko spletno stran na Madžarskem. To ni bilo naključje. Podporniki EU imajo pravico, da temu pomembnemu sporazumu pojejo hvalnice, vendar bi morali priznati tudi njegovo šibko točko. Medtem ko je dogovor vključeval nejasen opis načrtov za pogojevanje sredstev EU ob upoštevanju pravne države, je bilo njegovo glavno sporočilo avtokratom in tistim s takšnimi ambicijami, da jim bo EU še naprej izplačevala milijarde subvencij. Dogovor je prinesel bolj integrirano EU, ki še vedno zagotavlja prijeten dom za hibridne avtoritarne režime.

Na zasedanju je bilo govora o izrecni povezavi sklada za obnovo »EU naslednje generacije« in novega proračuna EU s sistemom »pogojevanja vladavine prava«, ki bi EU dal pooblastila za zaustavitev sredstev vladam »s splošnimi pomanjkljivostmi« v pravni državi. Toda končno besedilo dogovora potisne problem na stran, ko pravi, da bosta nekoč »uvedena režim pogojevanja za zaščito proračuna in sklada za obnovo EU naslednje generacije«. Če smo pošteni, je dogovor vsaj odprl okno za ukrepe: svet je pretekli dve leti blokiral zakonodajni predlog komisije za mehanizem pogojevanja pravne države, v dogovoru pa so voditelji navedli, da bodo dali blagoslov vsaj njegovi priljubljeni različici. Še vedno pa ni jasno, ali bo EU dejansko uvedla tak sistem.

Nikogar ne bi smelo presenetiti, da pogajanja o proračunu niso privedla do uvedbe novega mehanizma, ki bi pogojeval prejemanje evropskih sredstev na podlagi upoštevanja vrednot. Politični pritisk, da bi hitro dosegli dogovor, je bil velik, a ga je moral soglasno sprejeti evropski svet. Avtokratska vlada na Madžarskem in vse bolj avtoritarna poljska vlada bi uporabili veto za vsak načrt, ki bi po njunem prepričanju vodil do ustavitve njihovih evropskih sredstev.

image
Delo R. Daniel Kelemen je profesor politologije in prava na univerzi Rutgers. FOTO: osebni arhiv


Na splošno bi bilo nepošteno označiti paket za pomoč pri reševanju pandemije kot novo hudičevo pogodbo, faustovski pakt z »domačimi« avtokrati, kajti v resnici jim je EU že zdavnaj prodala svojo demokratično dušo. Resnični neuspehi voditeljev EU pri obrambi pravne države se niso zgodili na nedavnem zasedanju, ampak v zadnjih nekaj letih, ko so vztrajno zavračali obrambo domnevnih demokratičnih vrednot EU.

Na neki način je julijska razprava primer tega, čemur profesor Laurent Pech pravi »cikel ustvarjanja instrumentov«, v katerem EU upravičuje svojo neodzivnost na demokratično zaostajanje vlad članic z napačno trditvijo, da nima ustreznih orodij, in s pozivom k uvedbi novih.

Toda EU ima v resnici na voljo veliko orodij, ki jih iz političnih razlogov noče odločno uporabiti. Kot sem pred časom razpravljal z Israelom Butlerjem in Kim Scheppele, je evropska komisija skladno s predpisi EU o strukturnih skladih pooblaščena za ustavitev sredstev državam članicam na podlagi vladavine prava. Komisija bi lahko za zaščito demokratičnih vrednot bolj trdno uporabila standardne instrumente kazenskega pregona – na primer postopke za ugotavljanje kršitev.

Pasivnost komisije ne bi smela presenetiti, če upoštevamo, da je njena predsednica Ursula von der Leyen odvisna od glasov vladnih strank na Poljskem in Madžarskem, da postane predsednica, in da je – kot nemška CDU – članica iste evropske stranke (Evropska ljudska stranka) kot Orbán. Ko je prevzela funkcijo, je obljubila, da bo umirila politične spopade z režimi na Poljskem in Madžarskem, in od takrat vodi politiko sprave.

Neuspehi nacionalnih voditeljev v evropskem svetu pri obrambi demokracije so še bolj nezaslišani. Številni apologisti trdijo, da svet hromi dejstvo, da sankcije skladno s 7. členom zahtevajo soglasno glasovanje vlad članic, ter da sta se Poljska in Madžarska zavezali, da bosta nasprotovali sankcijam ene države proti drugi. V tem je nekaj resnice – tudi če bi obstajal način, ki bi preprečil državama, da bi druga drugo ščitili pred sankcijami. Toda prave težave sveta so veliko globlje. Prvič, med voditelji v svetu obstajajo močne norme spoštovanja glede notranjepolitičnih zadev. Drugič, druge vlade, ki imajo lastne težave s kleptokracijo ali demokratično zaostalostjo, razumejo, da lahko proti njim uporabijo katerokoli orodje, ki ga je mogoče uporabiti proti Madžarski ali Poljski, zato se upirajo ukrepom. Ne nazadnje nekatere vlade iz strankarskih razlogov stopijo na stran Madžarske ali Poljske. Kot omenjeno, je Orbánova stranka Fidesz članica Evropske ljudske stranke, v njegovi obrambi pa je bila ključna igralka CDU nemške kanclerke Angele Merkel.

Evropska unija ni kriva za erozijo pravne države ter demokracije na Madžarskem in Poljskem, obnovitev delujočih liberalnih demokracij je vendarle v rokah Madžarov in Poljakov. Toda evropska sredstva so ključna za ohranitev teh režimov, novi sveženj ukrepov za gospodarsko okrevanje pa obljublja konstanten dotok denarja.

Boj še ni končan, zagovorniki pravne države v evropskem parlamentu obljubljajo, da bodo v dogovoru okrepili pogojevanje vladavine prava. Toda kljub uvedbi tega novega orodja lahko preprosto ostane v predalu, skupaj z vsemi drugimi neuporabljenimi orodji EU. Voditelji EU bodo uporabili obsežen nabor orodij EU za obrambo demokracije in vladavine prava samo, če se jih bo več odločilo, da je to v njihovem interesu – ali pa se bodo morda odločili, da je to njihova moralna dolžnost. Do takrat bo trajalo »avtoritarno ravnovesje«.

***
R. Daniel Kelemen je profesor politologije in prava na univerzi Rutgers.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.