Močnejše sporočilo kot epska zmaga Liverpoola nad Barcelono nosi odziv Evropejcev, ki so ostali budni v torek po 23. uri. Družbena omrežja je preplavil izliv čustveno obarvanih mnenj, podpisanih s ključniki #LIVBAR, #Origi, #Wijnaldum in #YNWA. Težko je poenotiti vsebino: eni so postavili na piedestal trenerja Jürgna Kloppa in poslali na Parmovo ulico v Barceloni njegovega kolega Ernesta Valverdeja, druge je omrežil športni spektakel par excellence, kakršnih v drugih miljejih ni, tretji so se naslajali nad domnevno nemočjo velemojstra Lionela Messija. Med njimi so bili tudi takšni, ki ne poznajo ofsajda ali ne ločijo med branilcem in napadalcem.
Nič hudega, pomembna je pozornost, ki sta jo požela Liverpool in Barcelona. Torkov večer je razkril, kako spektakularna je liga prvakov in kako odličen produkt drži v rokah njen predsednik Aleksander Čeferin – ne dobiva se zaman z Jackom Majem in Markom Zuckerbergom, vodilna svetovna podjetja se ne borijo zaman za vstop v izbrano družbo Uefinih pokroviteljev. Kitajsko-ameriški spopad za prevlado v svetu se je začel veliko pred pojavom Donalda Trumpa prav v nogometu. Nekateri v zakulisju so prepričani, da je javnost izvedela za afere Svetovne nogometne zveze (Fife) prav zavoljo njenega preziranja ameriških ambicij po organizaciji mundiala ... Kitajska ne želi zaman vložiti v nogomet – enega prioritetnih projektov voditelja Xi Jinpinga – več deset milijard evrov ... In, navsezadnje, prav tako si je z odzivom množic na razplet spektakla v Liverpoolu možno pojasniti absolutno finančno premoč krovnih nogometnih hiš tudi v primerjavi z Mednarodnim olimpijskim komitejem.
Isti večer je tudi razkril, v kakšni zmoti živijo ključni akterji športne politike pri nas, ki več desetletij sistematično prezirajo blagodejne učinke najbolj razširjene športne panoge na svetu. Nogomet je edinstveni mobilizator dobre volje in izražanja pozitivnih čustev, krovni hiši Fifa in Uefa pa med pionirji vzpostavljanja ničelne tolerance do rasizma in cenenega primitivizma, ki ju sejejo mnogi tudi po stari celini. Zadostuje en zgovoren primer: ta čas najbolj priljubljeno moštvo v italijanskem prvenstvu serie A je Atalanta, čeprav v njeni začetni enajsterici pogosto ni niti enega Italijana (!), za isti cilj pa dihajo nogometaši iz 14 držav, tudi Slovenije. Le želimo si lahko torej, da bo liga prvakov v prihodnje ponujala Evropejcem toliko užitkov in skupnih večerov kot doslej.