Iz nemogočega lahko vodi samo nemogoče

Bi se lahko še bolj uštel? Socialist Pedro Sánchez je naivno verjel, da bo na ponovljenih parlamentarnih volitvah izboljšal položaj, češ, volivci me bodo še bolj večinsko podprli in bom končno suvereno zavladal, a se je zgodilo, kar so napovedovale raziskave javnega mnenja. Nasprotno. Ponavljanje volitev – štiri so organizirali v štirih letih in zadnje nedeljske komaj sedem mesecev po spomladanskih – se je pokazalo za odličen recept za vzpon skrajne desnice. Ekstremistična stranka Vox, ki je v nedeljo dosegla tretji najboljši rezultat, bo imela po novem v 350-članskem kongresu 52 poslancev, medtem ko je aprila dobila 24 sedežev, še prej pa je v nacionalnem parlamentu sploh ni bilo, saj se je, ustanovljena pred šestimi leti, parlamentarno »uvedla« šele lani na regionalnih volitvah v Andaluziji. Odtlej gre radikalcem kot po maslu.

Nova realnost se zdi šokantna, češ, španska politika vse od tranzicije do zdaj skorajda ni poznala desničarskega ekstremizma, medtem ko realisti ugotavljajo, da so se skrajni sentimenti, v nekdanjem bipartizmu negovani v Ljudski stranki (PP), zdaj samo brezsramno razgalili. K temu je ogromno prispevala katalonska kriza: zaradi nemoči regionalne politike v Barceloni in nacionalne v Madridu, da najdeta rešitev, namesto da reševanje problematike prelagata na sodstvo in ulico. Posledično je tudi špansko okolje zastrupljeno z nacionalističnimi emocijami, Vox pa osredotočeno kriči proti independentističnim strankam, ki da jih je treba prepovedati, kakor se postavlja proti nezakonitemu priseljevanju, ki da povečuje kriminaliteto, ter poziva k zapiranju mošej, za povrhu pa še k dviganju visokih zidov v Ceuti in Melilli. Voxovci Santiaga Abascala s prezirom in na glas strašijo z nekrasnim novim svetom, v katerem bodo menda odpravili vse tabuje.

Medtem ko se razdiralno šopiri reakcionarnost, je stara socialistična levica (PSOE) osramočeno obtičala. Po novem bo imela v kongresu resda še naprej največ oziroma 120 poslancev, in vendar tri manj kot doslej, kar je razumeti kot kazen premieru Sánchezu, ker se po aprilskih volitvah ni bil sposoben – za bolj socialno občutljivo Španijo – vladno povezati z (naravno najbližjim) radikalno levim Podemosom. Temu so levi volivci prisolili še krepkejšo klofuto: imeli so 42 sedežev, medtem ko bo v novi sestavi vse bolj fragmentiranega in polariziranega parlamenta levih levičarjev 35. Najmočnejši udarec pa so volivci zadali liberalnim Ciudadanos, kajti od 57 poslanskih sedežev so jih obdržali le deset, zaradi česar je nemudoma odstopil voditelj Albert Rivera.

Socialist Sánchez je napovedal, da bodo s tokratnimi volitvami razbili politično blokado, zaradi katere spomladi ni bil sposoben sestaviti vlade. Volivci mu vnaprej niso verjeli, tako so vsaj kazale ankete, in res tudi rezultati niso prinesli nič dobrega. V parlament, kjer so druga največja sila konservativci Ljudske stranke – imeli so 66 poslancev, zdaj jih imajo 88 –, se je prebilo več majhnih formacij, gladko večinsko povezovanje pa se ne nakazuje niti na levici niti na desnici. Situacija se zdi še bolj nemogoča kot spomladi.

Morda pa lahko iz nemogočega popelje le nemogoče: velika koalicija med prastarimi tekmeci socialisti in konservativci Ljudske stranke. Če bi bila v ospredju politike dobrobit človeka in družbe, socialno, ekonomsko in zeleno blagostanje ljudi, to niti ne bi bilo tako zelo absurdno, pa kaj zato, če bi se v grobovih množično obračali politični duhovi. Ali ni dal Pedro Sánchez v duhu sprave prekopati posmrtnih ostankov diktatorja Francisca Franca?