Razpršenost in naveličanost politične Španije

Medtem ko se večina strank bledo ponavlja, španska skrajna desnica­ čedalje glasneje opozarja nase. Zato pred nedeljskimi parlamentarnimi volitvami Španci bolj kot razumne predloge o povezovanju za dobrobit državljanov poslušajo ekscesno popreproščene obljube nemogočega.

V ponedeljek je lahko javnost sprem­ljala edino televizijsko debato med prvo peterico strankarskih voditeljev, na kateri se je potrdilo, da je blokada velika, iz te situacije pa bi lahko še največ potegnila skrajnodesničarska stranka Vox. Nekateri analitiki so zgroženi, češ, celo politikom se vidi na obrazu, da so naveličani, kako se potem počuti šele ljudstvo. Bodo v nedeljo prišli na volitve množično ali je pričakovati povišano volilno abstinenco, kajti v komaj štirih letih naj bi ­glasovali že četrtič?

Štrlina in napadi z vseh strani

Kakor pred sedmimi meseci bodo lahko izbirali med opcijami, kot so socialisti Pedra Sáncheza, konservativci Pabla Casada (Ljudska stranka), liberalci Alberta Rivere (Ciudadanos), radikalna levica Pabla Iglesiasa (Unidos Podemos) in skrajna desnica Santiaga Abascala (Vox). Občutek že videnega je pričakovano močen, »svež« je predvsem Abascal, ki mu javnomnenjske ankete napovedujejo, da bi se lahko povzpel na tretje mesto. Teme, na katere radikalno opozarja, so populistično občutljive, za mnoge šokant­ne: strašenje s priseljenci, katerih kultura in vrednote da niso skladne z evropsko identiteto, povezovanje nezakonitega priseljevanja s kriminaliteto in kazanje s prstom na Evropsko unijo.

Po robu hodi tudi pri katalonski problematiki, saj bi stranke, ki zagovarjajo independentizem, kar prepovedal, sedanjega regionalnega predsednika Quima Torre pa se lotil po sodni poti: obtožiti da bi ga bilo treba upora. Kakor po eni strani s španske politične slike štrli Abascal, je po drugi strani tarča napadov z vseh strani Sánchez: ker ima v rokah vladno taktirko. Iglesias mu je v ponedeljek, ko je debato spremljalo več kot osem milijonov državljanov, očital, da se je pripravljen, da bi se obdržal na stolčku, spečati celo s tradicionalno nasprotnico Ljudsko stranko, medtem ko so na desnici posvarili, da bi se lahko povezal s katalonskimi independentisti. Premier se je, med drugim, branil s predlogi, da je treba v kazenskem zakoniku (še bolj) onemogočiti nezakonite referendume, »utišati« katalonsko televizijo TV3, se v šoli lotiti vzgoje »državljanskih, ustavnih in etičnih vrednot« ter pregnati nazaj v Španijo nekdanjega predsednika Carlesa Puigdemonta ter mu soditi.

Vse bolj niansirano desno-levo

Očitno je, da se je po desetletjih bipartizma španska politika niansirano razpršila. Kakor marsikje po Evropi je tudi v Madridu vse manj mogoče doseči večino in sestaviti vlado. Po napovedih javnomnenjskih anket tudi četrtič ne bo bistveno drugače, zato je premier Sánchez pozval volivce, naj mu (drugače kot 28. aprila) bolje pomagajo do močne in stabilne oblasti.

Po raziskavi centra za sociološke študije je bilo sredi oktobra neodločenih 33 odstotkov volivcev, slabše kot na zadnjih volitvah kaže strankama Podemos in predvsem Ciudadanos, odprto je še vse, tudi na tradicionalni desnici ni gotovo, da bodo sestavili vlado, četudi bi se povezali z vzpenjajočo se skrajno silo. Morda bi lahko iz slepe ulice popeljala le koalicija med socialisti in Ljudsko stranko, kar najbrž ni verjetno, saj bi bila v posmeh španski politični zgodovini. Tik pred volitvami vznikla progresivna politična stranka Más País ne bo bistveno mešala štren.