Predstavitev pobude za razglasitev novega državnega praznika je v predsedniški palači minila kot slabo, na hitro in do zadnjega trenutka pred samo izvedbo v veliki tajnosti pripravljeno druženje ozkega interesnega kroga, ki se jih je morda bolj kot drugih prijela športna evforija zadnjih tednov. Ni povsem jasno soliranje vrha krovne športne organizacije Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, ki želi mimo premisleka in tvorne razprave znotraj športne sfere pri najbolj znanem navijaču v državi uveljaviti svoje na političnem parketu in si pripeti odlikovanje za kozmetični dosežek, ki v športni bazi ne bo spremenil nič bistvenega.
Pa jim dajmo vsaj praznik, če že nočejo česa konkretnega, se jim navijaško smejijo.
Ko se športni funkcionarji s političnim DNK začenjajo udinjati politiki, bi se morali športniki dobesedno razbežati in se pridružiti strokovno podkovanim športnim delavcem, sociologom, zgodovinarjem in drugim strokovnjakom, da bi v krepostni razpravi brez prikritih individualnih interesov in samovšečnih ambicij prišli do prave strategije organizacije, financiranja in promocije slovenskega športa ter koncepta, po katerem bi vse to uresničevali.
Z veliko grenkobo spremljamo, kako se prav nič ne dogaja z zakonom o premostitvenem zavarovanju poklicnih športnikov, za katerega so si športniki prizadevali šest let, od junija 2014, ko je bil sprejet v državnem zboru, pa je ostal mrtva črka na papirju. Morda zato, ker mu je nasprotovala takratna vlada, takratni in sedanji predsednik Borut Pahor pa je vztrajno zavračal prošnje Sindikata športnikov Slovenije, da bi mu vsaj predstavili predlog zakona. Da ne pišemo o sagi v zvezi z zakonom o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke v športu, ki so ga po več kot dveh desetletjih prizadevanj sprejeli leta 2017, na seznamu prejemnikov pa zaradi domnevno subjektivno prirejenih meril manjka kar nekaj pomembnih imen slovenskega športa. Slovenska politika še ni pokazala dobronamerne športne volje niti v primeru obdavčitve podjetij, ki sponzorirajo športnike, in ni sposobna ustvariti razmer, v katerih bi vsi otroci do 15. leta starosti lahko brezplačno vadili v športnih društvih oziroma klubih. Pa jim dajmo vsaj praznik, če že nočejo česa konkretnega, se jim navijaško smejijo. Sanje pa naj uresničujejo na tekmovališčih, pod našo zastavo.