Priložnost za učenje učencev, učiteljev in staršev

»Hvala vam za sodelovanje, moji spoštovani 'kolegice in kolegi',« je sinoči v svojem zadnjem nagovoru ta teden staršem zapisala učiteljica našega drugošolca. Vsak dan je učencem napisala zabaven uvod, da so se lažje spravili k delu. Podobno kot s svojimi filmčki nasmehe na usta ne le svojih učencev, ampak vseh, ki jo gledajo, riše učiteljica Nina Jelen, pogovor z njo je objavljen v današnjem časopisu.

Glede na to, da so se šole morale tako rekoč čez noč pripraviti na izobraževanje na daljavo, je večina delo opravila dobro. Smernice so dobile sinoči, dva tedna so torej delale, kot so ravnatelji in učitelji vedeli in znali. Razlike na terenu so velike. Nekateri delajo zelo veliko, drugi skoraj nič. Čeprav bi lahko mislili, da bodo smernice prinesle šolam rešitve, je dejstvo, da so učitelji pri svojem delu avtonomni. In šole se, tudi ko koronavirus ne divja naokrog, razlikujejo.

Vse večje so tudi razlike med otroki. Do nekaterih šole v štirinajstih dneh sploh še niso prišle. Ravnatelji pravijo, da je mnoge sram povedati, da doma nimajo računalnika in spleta. Pa bi to lahko pričakovali. V kakšnih hribih – in teh po državi ni malo – še mobilni telefoni ne delajo dovolj dobro. Potem so še razlike, o katerih težko razmišljamo. Nekateri otroci so s tem, ko ne hodijo v šolo, ostali brez edinega toplega obroka. Nekateri so vse dneve doma z nasilnimi starši. Nekateri imajo posebne potrebe, starši pa jim ne znajo pomagati. Ti otroci nimajo enakih možnosti, že ko sedijo v šoli.

V stresu so tudi starši. Nekateri delajo od doma in težko še pomagajo otrokom, drugi morajo v službo, pa sploh ne vedo, kaj in kako delajo otroci, strah jih je, da bodo domov prinesli bolezen. Svoje naloge pošiljajo tudi glasbene šole in celo vrtci …

Čeprav je težav veliko, so te razmere tudi priložnost za učenje. Odnosov v družini. Spoštovanja učiteljev, ki niso samoumevni. In upoštevanja staršev, ki delajo po svojih najboljših močeh. Vedno so bile izjeme, vendar je prav zdaj morda najboljši čas, da se učimo strpnosti in razumevanja drug drugega. Ko bo krize konec, si bomo le tako lahko brez sramu pogledali v oči.