Takrat še župan Marjan Šarec je pred volitvami pojasnjeval, da ga na občini Kamnik obtožujejo, da je diktator, in nato dodal, da to ni res in da le zahteva, da se »določene stvari izvedejo«. Kot predsedniku vlade mu je, čeprav je na državni politični ravni novinec, uspelo svoj slog vladanja z občine prenesti na vladno raven. Na koalicijskih vrhovih pod vodstvom Šarca ostali partnerji izjave dajejo samo pred srečanjem, po njem javno govori le Šarec. Ker ni upošteval opozoril in je še naprej izkazoval neprimerno vedenje, je kljub nasprotovanju Stranke Alenke Bratušek odstop zahteval od nekdanjega ministra Marka Bandellija. Izkazovanje politične moči v obliki zahteve po dobesednem upoštevanju koalicijske pogodbe Alenke Bratušek, ki je sledilo, je končal z ultimatom stranki, naj razmisli, kako si predstavlja nadaljnje sodelovanje v vladi. Zakon o izvrševanju proračuna je vlada soglasno potrdila.
S pičlimi 13 poslanskimi glasovi Šarcu še uspeva krotiti koalicijske partnerje, kar Miru Cerarju ni uspevalo s 36 glasovi. Združuje jih boj zoper možnost vladanja Janeza Janše, ki je močan motivator, da sklepajo kompromise. A nenehna pričkanja med peterico v prvih 73 dneh in ultimati, ki jih mora premier postavljati že pri sprejemanju prvih proračunskih dokumentov na vladi, kažejo, da se bo pri resnih reformah le še bolj iskrilo, in vprašanje je, kako bodo vse bolj užaljeni partnerji odgovarjali na ultimate preostala leta. Na račun ukvarjanja samih s seboj pa z nekaterimi ključnimi potezami že zamujajo, na primer z rebalansom proračuna, ki ga že pričakujejo na evropski komisiji, zdravstveno reformo in načrtovanjem prioritet, ki jih bomo poskušali uveljaviti med svojim predsedovanjem svetu Evropske unije v drugi polovici leta 2021.