Resnejši Bruselj

Kljub vsem krizam, ki so pretresale staro celino v zadnjih letih in sprožale skupno razpravo, bi bilo zatrjevanje, da se na evropskih volitvah odloča o klasičnih temah EU, kot vdajanje iluzijam. Evropske volitve ostajajo nacionalne volitve, na katerih se volivci bolj kot o vizijah EU izrekajo o domačih temah in politikih. Tudi vodilni kandidati, Frans Timmermans, Manfred Weber ali liberalna Ekipa Evropa, niso najpomembnejša točka za mobilizacijo in odločitev volivcev.

A razplet volitev bo močno vplival na samo delovanje EU in njenih institucij. Posledice izgubljanja moči tradicionalnih strank se bodo prenesle v bruseljsko-strasbourško parlamentarno areno. Drobitev se bo nadaljevala in po vseh projekcijah bi bili dve največji družini v »veliki« koaliciji daleč od polovice poslanskih sedežev. Ni več gotovo, da bo naveza evropskega parlamenta z drugimi institucijami EU, ki je bila trdna vsa krizna leta, ostala stabilna.

Tveganj za evropski parlament, ki je skozi zgodovino le pridobival moč, ne manjka. Če bo med državami članicami prevladalo nasprotovanje sistemu vodilnih kandidatov in bo za predsednika evropske komisije izbran nekdo, ki sploh ni kandidiral na volitvah, bo parlament dobil močno zaušnico. Med bizarnosti sodi načrtovana izvolitev 73 britanskih poslancev – med njimi bodo številni najbolj goreči zagovorniki EU –, ki utegne vplivati na razmerje sil.

Večja razdrobljenost bo povzročala težave pri sestavljanju stabilnih koalicij za sprejemanje zakonodaje. Ni izključeno, da bodo pri posameznih temah morali sklepati pragmatične, nenačelne naveze. Kar je bilo do zdaj ponujeno v volilnih programih, že tako ne napoveduje veliko novega v bruseljskem aparatu. Kvečjemu je videti, da si od prihodnjih vodilnih kadrov v bruseljskih institucijah spet lahko obetamo večjo mero – resnosti.