Po kemoterapiji še štiri ure vožnje domov (1)

Mojo pozornost je pritegnila navedba v prispevku Po kemoterapiji še štiri ure vožnje domov (Delo, 10. junija, stran 5), ki navaja izjavo Mladinske iniciative za 3. razvojno os: »Avtoprevoznike, obrtnike, podjetnike in dnevne delavce migrante (po njihovih podatkih jih je okoli pet tisoč), študente, onkološke, dializne in druge bolnike so pozvali, naj z njimi delijo zgodbe o vsakodnevnih poteh v Ljubljano in nazaj.«

Zadnje leto in pol delam na Urbanističnem inštitutu RS v Ljubljani, kjer sem zaposlen kot strokovnjak za področje mobilnosti. Na inštitutu sem zaposlen za polovični delovni čas. Ker prakticiramo tudi delo na domu, pot iz Koroške v Ljubljano za te potrebe opravljam praviloma enkrat na teden.

Ni mi znano, kateri vir uporablja Mladinska iniciativa za 3. razvojno os vir za oceno števila zaposlenih, ki se vsak dan vozijo na delo v Ljubljano. Na moje poizvedovanje tudi (še) nisem prejel odgovora. Ampak po podatkih Statističnega urada RS je bilo lani 1683 takšnih, ki imajo začasno ali stalno prebivališče v koroški regiji, delovno mesto pa v osrednjeslovenski regiji (kar je širše območje, kot pa je območje mestne občine Ljubljana).

Opozarjam zato, ker sem v navedbah Mladinske iniciative za 3. razvojno os že večkrat zaznal zavajajoče podatke in informacije, ki jih mediji kar nekritično povzemajo. Tudi sicer je že pred leti diskurz o prometni (ne)povezanosti koroške regije prešel iz polja racionalnega v emocionalno, egošerifovsko prerivanje za svoj prav. Tako da smo že kar »navajeni na zavajanje«.