Prekmurski trg: veliko betona in malo duše

Ob stoti obletnici združitve Prekmurja z matičnim narodom se je ljubljanska oblast odločila, da mu zgradi in posveti trg – Prekmurski trg.

Na odprtju je bila zbrana vsa posvetna in cerkvena nomenklatura, kulturni program je bil na visoki ravni. Prekmurskih dobrot smo bili deležni vsi, ki smo se namenoma ali slučajno znašli na proslavi.

Danes je na novonastalem trgu brezdušna praznina: prej park s peskom, travo, drevesi in klopcami se je spremenil v mrtvo stopničasto betonsko ploščad. Kdaj pa kdaj me pot s kolesom zanese tudi v zeleno prekmursko deželo: polja, griči, Mura, jezerca, vinogradi – vse v različnih odtenkih zelene, vse živo in blago.

Vključno z ljudmi, ki pa jih krasi še mnogo drugih odlik, predvsem odločnost, vztrajnost, celo lasten knjižni jezik. In tem ljudem iz zelene in blage dežele smo v Ljubljani v njihovo čast postavili zastrašujočo betonsko ploščad, ki je v popolnem nasprotju z njihovo in tamkajšnjo naravo.

Videz trga spominja na gradnje iz časa socrealizma – obilo betona in nič duše. Do togledne popolnosti mu manjka le še vsaj desetmeterski (zamenljiv) kip vsakokratnega ljubljenega vodje.

Ne morem mimo asociacije na priredbo pesmi Kje so tiste stezice izjemnega Borisa Cavazze: » (...) vse zeleno postalo je črno in azurno neskončno nebo nek idiot prebarval je v sivo; vse je mrtvo, kar bilo je živo (…)«.