Že 31. marca bi v spomin na to dogajanje v Pomurskem muzeju v Murski Soboti morali odpreti razstavo Hlev je bil pod Nemci, hiša pod Madžari, a so omejitve zaradi pandemije koronavirusa to preprečile. Zato so razstavo njeni avtorji danes dopoldne v živo predstavili na facebooku , tam pa je objavljenih tudi veliko pogovorov s pričevalci iz časov okupacijskih meja, materialov in posnetkov simpozijev na to temo.
Razstava o prekmurski okupacijski meji je namreč samo del obširnega triletnega projekta, ki ga izvaja ekipa zgodovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner sodeluje tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. Med projektom so zgodovinarji obdelali vseh 560 kilometrov nekdanjih okupacijskih meja, ki so razrezale Slovenijo in ji napovedale izginotje in doslej pripravili že pet območnih razstav po Sloveniji.
Okupacijska meja je včasih šla čez dvorišča
Prekmurje je Nemčija predala Madžarski skupaj z Medžimurjem in delom slovenskega ozemlja na desnem bregu reke Mure pri Razkrižju in še posebej na Goričkem je okupacijska meja prinesla nekaj posebnosti. Ker so v delu zahodnega Goričkega živeli tudi domačini nemške narodnosti, je Nemčija nekaj vasi, kot so Fikšinci in Gerlinci, obdržala pod svojo oblastjo, in tam so včasih nastajale čudne situacije, ko je bil del zemljišč kakšne kmetije na eni, del pa na drugi strani okupacijske meje. Od tod tudi naslov razstave, saj je ponekod meja povsem neživljenjsko šla čez dvorišča kmetij, tako kot se zdaj to pojavlja na južni meji s Hrvaško.
Madžari so si med okupacijo močno prizadevali za madžarizacijo pokrajine, ki so jo od nekdaj imeli za svojo oziroma so jo predstavljali kot Vendsko krajino, v kateri naj bi živeli madžarsko čuteči Vendi, in ne Slovenci. A so Prekmurje najprej izgubili po prvi svetovni vojni, potem pa znova po drugi svetovni vojni.