Račune neodgovornih staršev plačujejo otroci

Mnogi dijaki so že lačni, to v večini primerov ostaja prikrito.

Objavljeno
03. september 2018 07.45
Posodobljeno
03. september 2018 09.56
Nasta Doberlet Bučalič, sociologinja na GESŠ. FOTO: Polona Malovrh
Prehrana v šolskem sistemu zelo dobro funkcionira, je prepričana Nasta Doberlet Bučalič, sociologinja na trboveljski Gimnaziji in ekonomski srednji šoli. Vsaj deset let že opaža spremenjen odnos dijakov do zdravega načina življenja. Zamisel Janševe vlade, da vsak dijak dobi topel obrok, je bila mejnik. Ukrep je dal misliti: treba je poskrbeti za prehrano mladih. A tako, pravi Bučaličeva, da imajo možnost izbire. In ta jim je zdaj dana.


Kako je izbira videti v praksi?


Družbene neenakosti v prehranjevanju se ne kažejo transparentno. Dijaki, ki bi nujno potrebovali pomoč, se pogosto sramujejo svojega, v resnici zelo problematičnega ekonomskega položaja in ga zaradi dostojanstva ne izdajo. Njihova stiska je velika, socialne zavore hude. Te dijake osebno nagovorimo, določimo jim pravice, ki jim pripadajo, a jih zelo težko prepričamo, čeprav jim zagotovimo tudi možnost ločenega prehranjevanja. Po drugi strani smo priče paradoksom: da uveljavlja pomoč tisti, ki je ne potrebuje.


Zato ostajajo nekateri šolarji lačni?


Mnogi so že lačni. To je dejstvo, ki je še vedno prevečkrat prikrito. Na zasavskih šolah je delež teh otrok grozljivo velik. A že najmlajši to uspešno prikrivajo. Ker se nezdravo hranijo, se jim na teži ne pozna, nasprotno ... Stiska postane evidentna, če se otrok izogiba dejavnostim, ki zahtevajo participacijo staršev.


Kako obravnavate dijake, ki iz nazorskih vzrokov zavračajo hrano?


Zelo pazljivo in po konceptu laične šole. Šola je nevtralen prostor za kakršnekoli ideološke ali religiozne naravnanosti. Vemo tudi, da vera ne zahteva, da verujoči prakticira pravila ob pretiranih obremenitvah ali zdravstvenih težavah. Biti psihofizično pripravljen na maturo in se hkrati postiti ne gre. To smo doživeli: dijak je opazno slabel, a je želel dosledno spoštovati verske zapovedi. Poskušali smo se pogovoriti, pazili smo, da ne poškodujemo njegovih verskih čustev, a zadnja izbira je vedno njegova.


Ali gre morda bolj za starševsko izbiro?


S starši bi bilo treba več sodelovati – ne glede na to, ali s šolo nimajo stikov zaradi neznanja, nevednosti ali neodgovornosti. Žal je zadnjih vse več, zakonodaja na tem področju pa je premalo stroga. Račune neodgovornih staršev vedno plačajo otroci.