Tiskane izdaje
Španska vlada je v petek zapovedala direktno sprostitev finančnih tokov proti Barceloni, ne da bi pri tem zahtevala še z lastnim pečatom odobriti vsak bančni priliv. Po nedavnih besedah predstavnice vlade za odnos z javnostjo in ministrice za izobraževanje Isabel Celaá želijo s tako »nediskriminatorno potezo do Katalonije« doseči čim prejšnjo politično normalizacijo razmer. Iz opozicije, iz vrst Ljudske stranke [PP] in Ciudadanosa [Državljani], je bilo takoj slišati svarila, kako utegne Madrid izgubiti pregled nad tem, kam in za kaj gre v Kataloniji denar. Ob tem pikro pridajajo, kako prozorna da je Sánchezova trgovina, saj da je omenjeni ukrep plačilo za glasove, s katerimi so katalonski poslanci pomagali v španskem kongresu, spodnjem domu parlamenta, spodnesti nekdanjega konservativnega premiera Rajoya. A v vladi se, po pisanju El Paísa, ne bojijo nepravilnosti, zaupanje je ključ do uspešnega sobivanja in sodelovanja, medtem ko je bil pristop nekdanje vlade Mariana Rajoya docela drugačen, saj je zaradi razmaha independentizma že od septembra 2015 z vso povečano strogostjo bedela nad finančnimi transakcijami katalonske vlade – da ne bi ta iz proračuna financirala osamosvajanja – in zahtevala redna mesečna in tedenska poročila. Po razglasitvi neodvisnosti pa je, kot vemo, Madrid tako in tako aktiviral 155. člen španske ustave in do začetka junija, ko je premierski položaj prevzel socialist Pedro Sánchez, pod lupo nadziral regijo v vseh pogledih. Po novem katalonski vladi ne bo treba prositi odobritve za vsak strošek, finančne kontrole pa bo menda spet toliko, kolikor je je tudi nad preostalimi regijami.
In srečanje?
Za zdaj ni mogoče reči, kdaj natančno se bosta srečala novi predsednik španske vlade Sánchez, ki je v svojo zelo 17-člansko proevropsko ministrsko ekipo postavil enajst žensk, in katalonski predsednik Quim Torra, o katerem je znano, da je precej nepopustljiv zagovornik neodvisne republike. A v petek sta se, kot poročajo agencije, slišala po telefonu, kaj več kot to, da je bil njun pogovor prisrčen, pa ni znano. Bilateralne sestanke s Sánchezom lahko sicer pričakujejo predsedniki vseh 17 avtonomnih skupnosti, in tako, kot je brati, denimo v El Paísu, »ne le Torra, ampak tudi Torra«. Katalonija da si v resnici ne more obetati nobenega posebnega pristopa, sploh pa pravica do samoodločanja menda ni prva tema socialističnega Madrida. Upanja na dialog in pogajanja je na strani katalonskega independentizma veliko, kakor – pri vprašanju samostojnosti – ni malo strahu pred nadaljevanjem trde linije à la Rajoy.
Imenovanje nekdanjega predsednika evropskega parlamenta Josepa Borrela na čelo španskega zunanjega ministrstva se zdi zgovorna dvoumnost: 71-letni Katalonec že leta odločno nasprotuje gibanju za neodvisnost. Zato mnogi katalonski politiki, denimo nekdanji podpredsednik Oriol Junqueras in voditelj Katalonske republikanske levice [ERC], ki je že sedem mesecev v priporu v Madridu, javno pritiskajo, da »si mora nova španska vlada upati tvegati.« Zdaj ko ima Sánchez v rokah škarje in platno, se lahko menda odloči za dvoje: ravna kot »pravi državnik« ali poskrbi za »površne spremembe«. A korak naprej bo po Junquerasovem, kot so ga včeraj citirali pri Katalonski tiskovni agenciji, treba narediti – iz »samega spoštovanja do milijonov Kataloncev«. Kako drzno konkretno cilja nekdanji podpredsednik, ni jasno, že nekaj dni pa se še naprej pospešeno krepijo pobude po premestitvi katalonskih političnih zapornikov v areste, ki so bliže njihovim družinam. Vseh devet je za zdaj za zapahi v Madridski regiji, kar pomeni, da so od doma oddaljeni tudi 600 do 700 kilometrov. Medtem ko je nova španska ministrica za teritorialno politiko Meritxell Batet že »pozdravila« njihovo morebitno selitev v lokalne zapore, pa v opozicijski Ljudski stranki svarijo pred poseganjem v sodniške odločitve. A sklicevati se v Španiji na neodvisno sodstvo je za mnoge zagovornike demokracije precej neslan cinizem ...
Ustava in pot iz krize
Ministrica Meritxell Batet je minuli konec tedna prav tako izjavila, kako bo najhujšo krizo v zadnjih štirih desetletjih demokracije mogoče rešiti le z reformo ustave: ta je iz leta 1978, napisana v času tranzicije in za neredke ža zdavnaj demokratično izpeta. Političarka je s tem nakazala želen socialistični premik k »federalni ureditvi«, kajti po njenem mnenju dosedanja ureditev 17 regionalnih skupnosti z različno stopnjo samoodločanja ne more biti primeren model za prihodnost. »Očitno je, da je nujna prenova – v smeri več avtonomije za regionalne vlade.« Za vsak popravek ustave je sicer treba zagotoviti dvotretjinsko podporo v kongresu, kar pa ne bo lahko, saj je nova socialistična vlada skromno manjšinska: iz socialističnih vrst je samo 84 od 350 poslancev.
