Tiskane izdaje
Rekordno število zbranih napoveduje, v pogovoru za Delo, tudi Martí Estruch, ki je bil več let zaposlen v Diplocatu, katalonskem svetu za javno diplomacijo. Potem ko je tega španska nacionalna vlada po aktivaciji 155. člena ustave v Kataloniji razpustila, ga za zdaj niso odprli na novo, čeprav Madrid ne nadzoruje več Barcelone in je v regionalni vladi veliko politične volje po njegovem vnovičnem delovanju. A (iz prestolnice) zapirati ustanove je precej lažje, kot jih (na terenu v regiji) odpreti ponovno.
Premalo avtobusov za Barcelono
Martí Estruch verjame, da se bodo danes Katalonci postavili za Katalonijo, pa čeprav je slišati, da je po osamosvojitvenem fiasku lansko jesen »med ljudmi veliko naveličanosti in prav tako jeze, ker osamosvajanje ni steklo, kot so pričakovali. Toda danes bodo šli malone vsi na ulice, vsaj po rabi oznake #PrimeraDiada na twitterju je videti, da so se tako odločili tudi mnogi, ki so doslej na 11. september ostali doma; morda niti sedaj niso za neodvisnost, vendar težko sprejemajo nasilnost španske strani do nekdanjih katalonskih voditeljev, ki so naprej bodisi po zapornih bodisi v eksilu. Posamezne skupine ljudi, ki težko sprejemajo, kako se Madrid vede do Barcelone, naj bi danes prispele še iz drugih koncev Španije ...«
Tako se je predhodno na strani independentističnega organizatorja Katalonske narodne skupščine (ANC) uradno registriralo vsaj 440.000 ljudi, kar je več kot prejšnja leta milijonskega povezovanja na 11. september. Kot še pravi Martí Estruch, je bilo za povrhu najetih kar 1200 avtobusov, s katerimi naj bi se v Barcelono pripeljalo 70.000 Kataloncev iz drugih koncev avtonomne skupnosti. Avtobusov je premalo, zato so jih najeli še »drugod po Španiji in celo na jugu Francije«.
Nič kaj drugače kot prej
Četudi je nova španska vlada Pedra Sáncheza brž po prevzemu oblasti iz rok konservativca Mariana Rajoya, odstavljenega z nezaupnico, pred meseci deaktivirala 155. člen ustave, se po Martíju Estruchu »v razmerju med prestolnico in uradno Barcelono ni spremenilo prav veliko. A saj smo vedeli, da ni glede katalonskega vprašanja socialistična stranka nič kaj drugačna od konservativne Ljudske stranke. Represije ni konec, nekdanji katalonski voditelji so naprej po zaporih ali v eksilu na tujem.
Znakov, da bi se lahko kaj kmalu spremenilo, ni.« Tudi od napovedanega drugega srečanja Sáncheza in Torre jeseni v Barceloni si katalonski independentisti ne obetajo veliko, sploh ker prvo »srečanje v Madridu ni obrodilo pravih sadov: španska stran vztraja pri dialogu, katalonska pa si želi pogajanj.«
Zato je nujno še naprej opozarjati javnost, domačo in tujo, na usodo nekdanjih voditeljev, »in predvsem ne pozabiti, zakaj so po zapornih ali v eksilu: ker smo hoteli neodvisnost, zaradi pravice do samoodločbe«. Ob tem ni mogoče preslišati nemalo političnih »razprav« ali prepirov v domači katalonski politiki in prav tako znotraj strank, »po kateri poti bi bilo treba v prihodnost. Mnenja so različna, kar je verjetno normalno. Bi kazalo počakati, da se osamosvojitveno gibanje še nekoliko okrepi, kot predlaga Republikanska levica [Esquerra Republicana], ali naj bi začeli čim prej v praksi uveljavljati samostojno republiko, kar je verjetno stališče nekdanjega predsenika Carlesa Puigdemonta in tudi sedanjega Quima Torre?« Letošnji 11. september naj bi nakazal odgovor ...
Začenja se novo politično leto
In kaj o tokratni diadi, kot imenujejo Katalonci svoj nacionalni praznik, vnaprej pravijo zagovorniki enotne Španije? »Kakih dva tisoč se jih je zbralo v nedeljo,« pravi Martí Estruch, »ko ni šlo brez skrajnodesničarskih vzklikov in frankističnih pozdravov ter se je končalo s posameznimi incidenti.« Toda današnji »independentistični« dan naj bi bil menda drugačen, kot vedno miroljuben in morda res prelomen, saj »se začenja intenzivno politično obdobje: 1. oktobra bo že leto od referenduma, ki ga je španska stran poskušala nasilno preprečiti. Zelo verjetno bomo na obletnico organizirali splošno stavko ter se zbrali po šolah in še po drugih lokacijah, kjer smo lani glasovali. Pozneje oktobra ali bolj novembra naj bi se začela sojenja političnim zapornikom; pričakujemo, da bodo na koncu obsojeni na 20 ali 30 let zapora. Če bo res tako, bo veliko ljudi, ne le v Kataloniji, ampak tudi v Španiji, precej razočaranih in besnih«.
Pravi končni cilj je – kot upa Estruch, ki je kot mnogi po zaprtju Diplocata ostal brez službe – še naprej dogovorjeni referendum (po škotsko). »Mogoče bo po pritiskih iz tujine španska stran enkrat le privolila vanj in ne bo treba vztrajati enostransko. Občutek je, da bo vse bolj ali manj jasno do konca leta, morda januarja ... Čisto zadnja španska javnomnenjska raziskava med tem kaže, da je 51 odstotkov Kataloncev za osamosvojitev.«
Ni nepomembno, da je španski premier Pedro Sánchez prejšnji teden Kataloncem obljubil referendum o novem statutu regije, po katerem bi lahko dobili več avtonomije – ne pa tudi neodvisnosti.
