Tiskane izdaje
Na Blejskem strateškem forumu, kamor je prišla tudi zato, da bi se srečala z dolgoletnim znancem Lojzetom Peterletom, je bila po vsej verjetnosti edina oseba, ki je brezkompromisno zagovarjala izstop in poglede tistih Britancev, ki verjamejo, da so 23. junija 2016 sprejeli pravilno odločitev.
Ali postane utrujajoče biti edina zagovornica brexita v prostoru?
Ne, utrujajoče je predvsem to, da resnične razprave o tem skorajda ni. Navajena sem na sistem, v katerem na volitvah soočite vsa svoja stališča, ko je volitev enkrat konec, pa obe strani sprejmeta njihov izid. To se v primeru referenduma ni zgodilo, in ena stran – tista, ki je izgubila – se je sklicevala na moralno odgovornost [da prepreči njegovo uveljavitev]. Dvainpetdeset odstotkov volivcev se je po definiciji razglašalo za »slabe« ljudi. Njihov greh je bil dojemanje demokracije kot zmožnosti, da lahko vlado tako izvolite kot zamenjate in da imate zadnjo besedo pri tem, kakšne zakone boste imeli.
Politična situacija na Otoku je za mnoge na tej strani Rokavskega preliva težko razumljiva. Bo do 31. oktobra postala kaj bolj jasna?
Zagotovo bo prišel trenutek večje jasnosti. Če ste na točki, ko parlament in vlada tri leta po referendumu ne moreta najti skupnega stališča, morate bodisi spremeniti vprašanje, na katero poskušate odgovoriti, bodisi ekipo, ki se pogaja. Če parlament ne bo podprl nekakšnega dogovora o izstopu, ne vidim, kako bi se lahko izognili predčasnim volitvam, ki bi omogočile spremembo sestave parlamenta, predvsem pa spremembo volilnih manifestov strank, na podlagi katerih so izvoljeni njihovi poslanci. Ne smete pozabiti, da je bila velika večina britanskih poslancev leta 2017 izvoljena na podlagi obljube, da bo Združeno kraljestvo uresničilo izid referenduma o brexitu.
Tako konservativci kot laburisti so to obljubo vključili v svoja volilna manifesta.
Točno tako.
Ali premier Johnson torej škoduje demokraciji z napovedjo začasne razpustitve parlamenta ali zgolj uresničuje demokratični mandat?
O tem vprašanju lahko razmišljate na dva načina. Če imate sistem, kot ga ima Združeno kraljestvo, v katerem je vaša ustava sestavljena iz različnih dokumentov in konvencij, se je smiselno vprašati, kaj povzroča večjo škodo: uporaba obstoječih mehanizmov, kot je prorogacija parlamenta pred začetkom novega zakonodajnega obdobja, ali popolno spreminjanje pravil parlamentarnega reda, kar zadnjih nekaj mesecev počne predsednik spodnjega doma John Bercow. Če stopite korak nazaj in za trenutek pozabite, katera stran je storila kaj, mislim, da so nasprotniki brexita bistveno bolj revolucionarno posegli v ustavne konvencije kot njegovi zagovorniki.
Obljuba o prevzemanju nadzora nad lastno usodo je zaznamovala referendumsko kampanjo, v kateri sta moči leta 2016 združila laburistka Gisela Stuart in konservativec Boris Johnson. Foto Reuters
Obe strani torej prilagajata pravila.
Spodnji dom parlamenta se na neki točki mora odločiti, kaj pravzaprav želi. Glasoval je za razpis referenduma o izstopu iz EU, glasoval je za 50-odstotni referendumski prag, za uveljavitev 50. člena lizbonske pogodbe, za razpis predčasnih volitev leta 2017 in nikoli se ni bil sposoben poenotiti glede alternative ločitvenemu sporazumu.
Izstop brez dogovora pa je bil ves ta čas tudi privzeta možnost, če se o dogovoru ne bi mogli uskladiti.
In natanko za to so poslanci glasovali.
Vas kaj preseneča reakcija nasprotnikov brexita?
Resnična težava je v tem, da tisti, ki leta 2016 niso glasovali za izstop iz EU, niso odkrito povedali, da bodo poskušali storiti vse, kar je v njihovi moči, da razveljavijo izid referenduma. Namesto tega so ta cilj poskušali doseči z uporabo nadomestnih rešitev. Najprej so zagovarjali mehki brexit namesto trdega, vztrajali, da sprejemajo izid referenduma, a ne ločitvenega sporazuma, ali pa so ga sprejemali le pod pogojem, da bi ga potrdili na novem »ljudskem« referendumu. Zdaj trdijo, da sprejemajo izid referenduma, a ne tudi brexita brez dogovora. Če bomo šli na predčasne volitve, bodo z največjo težavo soočeni laburisti, saj bodo konservativci vztrajali, da mora referendumski izid biti uresničen, liberalni demokrati, da ga je treba razveljaviti, laburisti pa bodo poskušali zagovarjati obe strani.
Laburisti so pred kratkim napovedali, da bodo v primeru novega referenduma podprli obstanek države v EU.
Dokler ne vidim njihovega volilnega manifesta, vam težko povem, kakšno je stališče stranke glede brexita.
So konservativci pod Johnsonom uradno postali stranka zagovornikov brexita?
Največja grožnja za torijce je trenutno stranka Brexit [ki jo je v začetku leta ustanovil Nigel Farage], zato bodo morali biti zelo jasni glede tega, kaj si želijo. Drugi vidik je, da za vladanje potrebujete večino v parlamentu. Če pogledate izid zadnjih volitev, konservativci niso dobili večine. Če želijo vladati, nimajo druge izbire, kot da postanejo stranka brexita.
Foto Roman Šipić
Če bi bili eden od 27 voditeljev EU, bi Združenemu kraljestvu odobrili še en odlog izstopa, seveda pod pogojem, da bi država zanj zaprosila?
Moja težava je vedno bila, da razumem obe strani. Včasih lahko Nemcem razložim, zakaj ne bodo nikoli razumeli Britancev, in včasih Britancem, zakaj ne bodo nikoli razumeli Nemcev. In v vsej tej zgodbi je bilo veliko nesporazumov. Če bi sedela v evropski komisiji, bi bil moj prvi strateški cilj pokazati drugim državam članicam, ki morda razmišljajo o izstopu, kako boleč, dolg, umazan proces je to. To nalogo je komisija opravila. Toda sočasno bi opozorila, da imamo nov evropski parlament, da bomo imeli novo komisijo, pred katerima so izraziti problemi, ki ostajajo nerešeni: napetosti znotraj območja evra, migracije itd. Ali si resnično želita, da britansko vprašanje ostane nerešeno? Če bi bila na njunem mestu, bi si zelo verjetno želela, da se trenutno poglavje konča in odpre novo, povezano s prihodnjimi odnosi.
Odgovor je torej ne.
Takšno je tudi politično stališče [sedemindvajseterice]. Nobenega novega odloga, razen če za to ni resnično pomembnega vzroka, kot bi bile nove volitve ali še en referendum.
