Goreči vatli

Ne bodimo naivni: ni vsak požar tragičen ogenj. Celo sikajoči rdeči zublji lahko vzbujajo politične konotacije. Ne bodimo niti konspirativni, ne tako, kot so bili leta 2017 številni na Portugalskem prepričani, da je bilo nemalo požarov zaradi zavarovalniških odškodnin podtaknjenih. A kaže spomniti, da je zaradi neobvladanega ognja, ki je takrat pustošil po državi in ubil več kot sto ljudi, hvalevredno odstopila notranja ministrica. Očitali so ji nespretno spopadanje s katastrofo,­ zato je pod težo družbenega, političnega in moralnega bremena priznala, da je proti kataklizmi naredila premalo. S časovne oddaljenosti se zdi zadeva transparentna, takrat pa umik ni bil gladek, na vladajočo levo politiko je pritis­nila ogorčena portugalska ulica. Kolektivno vest so si kolikor toliko pomirili doma.

Ne spreglejmo niti požara, ki je lani spomladi delno uničil notredamsko katedralo in navdihujoče mobiliziral domala ves svet, hvaležno zagledan v francoski civilizacijski doprinos in ponos. A spomnimo se tudi napadov ideološke histerije, ko je mesece pozneje politično-medijsko gorela Amazonija. Čeprav ne enosmerno povsod, je bil za planetarno apokalipso kriv predsed­nik Jair Bolsonaro; zato so mu svetovni voditelji, kot je Emmanuel Macron, geopolitično pokroviteljsko navijali ušesa, ozaveščeni zemljani pa ga zmerjali s podnebnim kriminalcem.

Kaj pa goreča Avstralija, kaj tamkajšnji ljudje in živali, ki strašno trpijo in nekatere vrste morda izginjajo, in kaj njen premier, liberalec Scott Morrison? Doma mu je marsikdo­ rekel, da je »idiot«, previden zahodni politično-medijski svet pa … Čeprav se požari širijo od junija in je v njih umrlo 28 ljudi, je spet Macron, recimo, pred dnevi ponudil prijazno pomoč. Najbrž ne zato, da bi žalil prijateljsko celino in njen politični ponos.

Še dobro, da se trpeča narava nepolitično smili vsaj navadnim dobrim ljudem: tudi v Sloveniji poteka akcija »Avstralske živalice nas potrebujejo«. Človeštvo najbrž ve, da še potrebuje planet, mar ne?