Kimovo dejanje iz obupa

Opozorilo severnokorejskega voditelja, da je konec moratorija na testiranje raketnega in jedrskega orožja, ne bi smelo nikogar presenetiti. Kim Džong Un je v govor na zasedanju Delavske stranke, ki jo vodi, moral vnesti ton vojaške samozavesti, kajti, kako naj bi sicer domačim nasprotnikom spravljive politike Pjongjanga do ZDA pojasnil nadaljevanje potrpežljivega čakanja na nekaj, česar še vedno ni na vidiku?

Kim je namreč dolgo čakal na to, da bi ameriški predsednik Donald Trump naredil vsaj eno potezo, ki bi vodila k nadaljevanju dialoga, prekinjenega februarja lani po neuspelem vrhunskem srečanju v Vietnamu. Upal je tudi, da bo Washington umaknil sankcije, kar bi bilo znamenje, da ima ameriški predsednik resne namere glede končne sklenitve mirovnega sporazuma s Severno Korejo.

Komunikacija med obema stranema resda ni bila nikoli povsem prekinjena, dejstvo pa je, da ni niti za hip odpirala novega prostora za pogajanja – najprej o varnostnih garancijah, ki jih Pjongjang pričakuje od Washingtona, nato pa tudi o vzpostavitvi kanala dejanskega sodelovanja med državama.

Tako je Severna Koreja postala še en Trumpov projekt, ki se je dobro začel in je bil dobro formuliran, a je ostal nedokončan, nedorečen in premalo osmišljen, da bi se lahko vnaprej razvijal sam po sebi. Ameriški predsednik je medtem začel še nekaj velikih projektov na Daljnem vzhodu. Poskušal je preoblikovati vlogo ZDA na Korejskem polotoku, hkrati se je polovično ukvarjal s Kitajsko in trgovinsko vojno. Na tem območnem bojišču strategij, zasnov, ciljev in vzajemnih sporov se je morala Severna Koreja počutiti zanemarjena in preveč izpostavljena posledicam tujih napak.



Trump je leto 2019 končal obrnjen k svojim lastnim problemom in pritiskom, ki vodijo k njegovemu odpoklicu in ki se bodo v prihodnjih mesecih samo še nadaljevali. Kje naj bi Kim tukaj videl prostor za nadaljevanje dialoga?

Medtem je severnokorejski voditelj začel program gospodarskih reform v svoji obubožani državi, in čeprav ga lahko mirno razglasimo za diktatorja protidemokratičnega režima, se prav v enostrankarskih sistemih voditelji bolj kot vsega drugega bojijo frakcijskih sporov. Reforme takšnih režimov pa vedno vodijo prav k nevarnim frakcijskim razvrščanjem. Dvakrat starejši generali že od vsega začetka niso bili zadovoljni z odprtostjo, s katero je mladi voditelj odhajal na sestanke s Trumpom, ko so po vsem tem ameriške obljube ostale neizpolnjene, pa se je njihova politična teža kot grožnja zvalila na Kima. On se je na to moral odzvati.

Je pa vsekakor pomenljivo, da Kim konca moratorija in napoved »novega strateškega orožja« ni objavil prek televizije v tradicionalni novoletni poslanici ljudstvu, ampak na partijskem sestanku. Severnokorejski voditelj si ne želi spora z Ameriko. Kljub temu so vse oči uprte vanj. Bo izvedel poskus z medcelinsko raketo? To bi utegnil storiti prihodnji teden na svoj rojstni dan. Ali pa bo morda telefoniral v Belo hišo in Trumpu pojasnil, da je zdaj on na vrsti za šahovsko potezo, s katero se lahko igra konča z dvojnim porazom ali – nadaljuje.