Cerkev je dolgo, predolgo lagala o zlorabah, gledala stran in jih prikrivala, in kardinal Marx zato prosi za odpuščanje. Tradicionalno jesensko zasedanje nemške škofovske konference ima na dnevnem redu tudi druge točke, a vse je zasenčilo priznanje grozljivih grehov Katoliške cerkve v Nemčiji, potem ko so podobne že razkrili v številnih državah od ZDA do Irske.
Ob več kot dvajset tisoč primerih spolnih zlorab otrok in mladoletnikov med vsem prebivalstvom, kolikor so jih v nemških policijskih statistikah zabeležili le lani, v skoraj sedmih desetletjih zagrešene cerkvene zlorabe morda niso videti tako izstopajoče, a avtorji študije na 350 straneh sami priznavajo, da so njihove statistike na spodnjem delu lestvice zlorab.
Nerealna študija
Še bolj kritične so žrtve ali vsaj tisti med njimi, ki jih strahotna izkušnja ni zlomila in se obračajo na javnost. »Ta študija ima več velikih problemov, med njimi predvsem ta, da niso vključili cerkvenih redov in nun, ki so tudi spolno zlorabljale, prav tako niso preiskovali niti samomorov zaradi zlorab,« je v telefonskem pogovoru za Delo povedal Heiko Schnitzler iz društva Der Eckige Tisch, v katerem so se zbrali oškodovani jezuitske gimnazije Aloisiuskolleg v Bonnu.
»Škofi so predložili svojo dokumentacijo, obdelovanje bo mogoče šele, ko bo dokumentirano vse, zdaj pa še ni.« Nekdanji učenec jezuitske gimnazije porenskega mesta, tudi sam žrtev, verjame, da bi preiskavo morala prevzeti država. »V Katoliški cerkvi je veliko kriminalne energije za prikrivanje stvari, in kot je pri kriminalnih primerih običajno, mora poseči država.« Spominja, da Cerkev v Nemčiji dobiva veliko državnega denarja.
Avtorji raziskave niso imeli dostopa do originalnih dokumentov, preiskovali so lahko le tiste, ki so jim jih posredovali v nemških škofijah in že po rezultatih je videti, da so ene bolj prizadevno sodelovale od drugih. V nekaterih so odkrili celo sledove uničevanja in prirejanja dokumentov, a tudi tako pomanjkljiva študija odpira boleča vprašanja za Katoliško cerkev.
Med njimi je vprašanje celibata, saj je videti precej manjše razsežnosti spolnih zlorab pri diakonih, ki so lahko tudi poročeni kot pri posvečenih duhovnikih. Avtorji pa kot enega pomembnih vidikov zlorab navajajo klerikalizem, hierarhično-avtoritarni sistem, ki duhovnikom omogoča dominacijo nad neposvečenimi osebami. Spolna zloraba mladoletnikov je po njihovem prepričanju skrajni izraz takšne dominacije.
Pokora in denar
Tudi Heiku Schnitzlerju je še pomembnejši kot celibat obračun z zlorabo moči v Katoliški cerkvi, žrtvam pa bi morali po njegovem prepričanju zagotoviti tudi denarno odškodnino. »Škofje govorijo o pokori in molitvah, v naši družbi pa ima poravnava drugačne vrednosti, tudi monetarne.«
Avtorji raziskave opozarjajo še na odgovornost predpostavljenih, ki sporne duhovnike pogosto vidijo bolj kot grožnjo klerikalnemu sistemu kot pa otrokom, mladim in drugim potencialnim žrtvam. Zato jih pogosto prestavljajo iz ene škofije v drugo ter jim tako omogočajo ogrožanje še več otrok in mladoletnikov.
V Nemčiji je zato mogoče slišati pozive k spremembi samih cerkvenih struktur, medtem pa kardinal Woelki v kölnski nadškofiji že napoveduje celovito in neodvisno preiskavo. Žrtve spolnih zlorab duhovnikov upajo, da se mu bodo pridružili tudi drugi.