Tiskane izdaje
V dnevih od nedelje, ko so odprto pismo objavili nekateri katoliški mediji, do danes se je pokazalo, da gre za skrbno premišljeno obtožbo, v ozadju katere je poskus puča v Vatikanu oziroma odstranitev Frančiška.
Papež Frančišek ima veliko sovražnikov v rimski kuriji in krajevnih cerkvah. Ti izkoristijo vsako priložnost za napad nanj. Tudi to pismo je bilo objavljeno prav med papeževim obiskom na Irskem, kjer se je neposredno spopadel z do zdaj najostrejšimi obtožbami zaradi duhovniških spolnih zlorab in njihovega prikrivanja.
Za opozicijo je Frančišek napoved konca sveta
Proti Bergogliu se je takoj, ko je bil izbran za papeža leta 2013, dvignila opozicija, najprej pritajena, potem pa vse glasnejša in brezkompromisna. Moteče so njegove skromnost, odprtost, liberalnost. V opoziciji je veliko takih, ki se z njim spopadajo, da bi zaščitili svoj položaj in prikrili grehe – od korupcije do homoseksualnosti in pedofilije.
Kdo je Carlo Maria Viganò, ki se je tako odkrito spopadel s papežem, in to ne prvič? Je del majhne, toda glasne skupine skrajno konservativnih prelatov, večinoma upokojenih ali v Frančiškovi nemilosti, ki kritizirajo njegove pobude, naj bo Cerkev bolj odprta do homoseksualcev in ločenih. Njihov dejanski vodja je ameriški kardinal Raymond Leo Burke, ki je leta 2016 skupaj še s tremi kardinali napisal javno pismo z naslovom Dubia, v katerem Frančiška obtožujejo, da vnaša zmedo o vprašanjih morale. Aprila letos je bil Viganò eden od udeležencev konference z naslovom Meje papeške oblasti, na kateri je bil Burke glavni govorec. Navzoč je bil tudi novinar Marco Tosatti, ki je Viganòju pomagal napisati obtožujoče odprto pismo. Nekateri udeleženci konference so odkrito govorili o Frančišku kot predhodniku prihajajočega antikrista in o koncu sveta.
Nakopičene stare zamere
Viganòja je s položaja tajnika vatikanskega guvernata, ki upravlja nepremičnine in infrastrukturo Svetega sedeža, za nuncija v Washington kazensko poslal Benedikt XVI., ker so sumili, da je pomagal novinarjem priti do zaupnih dokumentov iz Vatikana, zaradi česar je leta 2012 nastala afera Vatileaks. Viganò je svojim nadrejenim in Benediktu XVI. pisal o neslutenem razmahu korupcije v Vatikanu. Sam je takrat pričakoval, da bo napredoval v guvernerja Vatikana in hkrati s tem tudi kardinal. Ko se je že govorilo, da ga bodo umaknili z mesta tajnika, je papežu napisal, da bi bil to zanj »veliki poraz, ki bi ga težko sprejel«. »Sveti oče, moja premestitev bi pomenila poraz za vse tiste, ki so verjeli, da je naše institucije mogoče očistiti koruptivnih dejanj ter preprečiti zlorabo oblasti vodij številnih vatikanskih služb,« je zapisal Viganò v pismu Benediktu XVI.
Nič ni pomagalo. Moral je v Washington. Pričakoval je, da bo vsaj po koncu veleposlaniškega mandata dobil kakšen pomemben položaj v Vatikanu, a so ga upokojili. Zaradi vsega tega so se v njem nakopičile globoke zamere in nazadnje je privlekel na dan kardinala McCarricka.
Italijanski mediji objavljajo, da je Viganò med službovanjem v Washingtonu hvalil takratnega tamkajšnjega nadškofa McCarricka in z njim nastopal na konferencah, kar pomeni, da je tudi sam prikrival njegove spolne zlorabe.
Vse brutalnejši spopad konservativcev in liberalcev
Mnogi menijo, da je bistvo te zgodbe z odprtim pismom in pozivom k odstopu Viganòjev osebni problem s papežem, medtem ko njegovi podporniki pravijo, da samo opozarja na probleme, zaradi katerih pred njegovimi očmi razpada Cerkev. Viganò je svoje nasprotnike obtoževal za marsikaj, največkrat pa za homoseksualizem. S tem je naravnost obseden, saj ga v odprtem pismu na enajstih straneh omenja kar osemnajstkrat. Napisal je, da je »homoseksualna mreža v Cerkvi glavni vzrok za spolne zlorabe«. Tako prepričanje se je v zadnjem času uveljavilo v konservativnih cerkvenih krogih, nekateri škofje celo enačijo homoseksualizem in pedofilijo, med njimi ameriški škof Robert Morlino, ki je po razkritju nedavnega škandala o spolnih zlorabah klerikov v Pensilvaniji zgrožen dejal, da je homoseksualnost »zdaj kulturno sprejemljiva«. Olja na ogenj pa je v nedeljo prilil še papežev poziv staršem, naj ne obsojajo svojih homoseksualnih otrok. »Ne obsojajte jih, ampak se pogovarjajte, razumite in dajte sinu ali hčeri prostor. Ignoriranje sina ali hčere s homoseksualnimi nagnjenji kaže na pomanjkanje očetovstva ali materinstva,« je dejal Frančišek in dodal, da starši ne smejo »odgnati« svojih otrok.
Papeževi zagovorniki pravijo, da so Viganòjeve obtožbe pripravljanje terena za izvolitev naslednjega papeža iz vrst konservativcev, ki bi bil nepopustljiv do ločenih in istospolnih.
Konservativci so do zdaj napadali papeža glede doktrinarnih vprašanj, zdaj pa so očitno izbrali drugačno strategijo. Viganòjevo pismo je nov dokaz, da bitka med konservativno in liberalno strujo v Katoliški cerkvi postaja vse brutalnejša. Neodločni Frančiškov odgovor na Viganòjeve napade dodatno krepi glasno skupino konservativcev. Papež je iz cerkvene birokracije odstranil vse svoje ideološke nasprotnike, vendar pa je v nasprotju s svojimi predhodniki veliko bolj pripravljen na odprto razpravo.
Lahko umazane skrivnosti zrušijo Cerkev?
Zborovanje škofov z vsega sveta, ki bo oktobra v Rimu, bo po mnenju nekaterih usodno za prihodnost Cerkve.
Pogosto je slišati, da je Katoliška cerkev najstarejša institucija, ki obstaja že dve tisočletji in bo brez dvoma obstajala še naprej. A to se v teh dneh ne zdi tako gotovo, kakor lahko vidimo na primeru Irske. Cerkev na Irskem je razpadla v vsega nekaj letih, potem ko so prišle na dan zlorabe katoliških duhovnikov in njihovo prikrivanje.
Zdaj je več kot očitno, da pri spolnih zlorabah v Cerkvi ne gre za posamezne primere, kakor je bil problem predstavljen na samem začetku, ampak za množični pojav. Podobni primeri bruhajo na dan na vseh koncih sveta in nobenega dvoma ni več, da gre za epidemijo zločinov, ki je zajela Cerkev na vseh ravneh. Največkrat je govor o pedofiliji, kajti otroci so najranljivejši, toda če natančno pogledamo primere, gre v večini primerov za homoseksualne zlorabe, ko so duhovniki zlorabljali mladeniče, najpogosteje semeniščnike in bogoslovce, ki so jih imeli najbolj pri roki in so imeli nad njimi avtoriteto. Bogaboječi fantje se ji niso upali upirati niti o zlorabi avtoritete govoriti.
Za ponazoritev naj navedemo prav omenjeni primer zdaj že nekdanjega kardinala Theodorja McCarricka, za katerega se je ves čas vedelo, da je homoseksualec, ki spolnost prakticira. Interno, v Cerkvi, je bilo znano, da je semeniščnike vabil v svojo hišo na morju v New Jerseyju in z njimi počel, kar si je pač zaželel. Njegova homoseksualna praksa torej ni bila skrivnost, a je imel poznanstva na ustreznih mestih, da se o njej ni javno govorilo, on sam pa je kot škof ščitil podrejene duhovnike, ki so počeli isto. Že pred leti je novinar New York Timesa o tem napisal članek, navedel je tudi pričanja žrtev. Članek ni bil nikoli objavljen. To je preprečil urednik časopisa, tudi sam homoseksualec.
Proti Bergogliu se je takoj, ko je bil izbran za papeža leta 2013, dvignila opozicija, najprej pritajena, potem pa vse glasnejša in vse bolj brezkompromisna. Moteče so njegove skromnost, odprtost, liberalnost.
Ali je nekdo aktivni homoseksualec, je docela nepomembno, vendar ne v cerkvenem kontekstu. Duhovniki se namreč zavežejo k spolni vzdržnosti in pridigajo o tem, kaj je moralno in kaj ni, za večino tudi homoseksualnost ni. Bolj grozljivo pa je zlorabljanje cerkvene pozicije za novačenje spolnih partnerjev in to, kako se duhovniki pri tem med seboj ščitijo. Dejstvo je, da v Vatikanu in krajevnih cerkvah obstajajo homoseksualni lobiji, kar sta ne nazadnje priznala zadnja papeža Benedikt XVI. in Frančišek.
Med duhovniki in redovniki je veliko homoseksualcev in večina spolnih zlorab torej ni pedofilskih, ampak homoseksualnih. Letošnje avgustovsko poročilo Catholic League for Religious and Civil Rights pravi, da je 81 odstotkov žrtev spolnega nadlegovanja moškega spola, 78 odstotkov teh je postadolescentne starosti, kar 100 odstotkov storilcev pa je moškega spola. Umestno vprašanje je: se nekateri odločijo za redovništvo ali duhovništvo, ker so homoseksualci? Da. Po podatkih nekaterih predstojnikov bogoslovnih semenišč je tretjina semeniščnikov homoseksualcev. Ker so bila semenišča legla homoseksualnih orgij, je že Janez Pavel II. dal nekatere samostane zapreti.
Homoseksualci, zastrupljeni s homofobijo
Homoseksualnost, še enkrat, ni problem, problem so homoseksualne spolne zlorabe kakor so tudi heteroseksualne zlorabe. Vatikan je bil seznanjen tudi s tem, kako so duhovniki spolno zlorabljali redovnice v Evropi, Afriki, Ameriki, Aziji, po vsem svetu. Problem je tudi, da je Cerkev homofobna, da so homoseksualni duhovniki in redovniki žrtve te njene homofobije. Večinoma so bili vzgojeni v katoliških družinah in pod vplivom Cerkve in so bili od malega zastrupljeni s homofobijo, zato jim je spoznanje, da so homoseksualci, zamajalo svet. Zdelo se jim je, da bo to najlažje skriti, če vstopijo v kleriški stan, kjer pa se zaradi omenjenih razlogov lahko razvije spolna patologija.
Majhna, a glasna skupina skrajno konservativnih prelatov kritizira papeževe pobude k odprtosti do homoseksualcev in ločenih.
Poseben problem so kajpak zlorabe mladoletnih. Član vatikanske komisije za mladoletnike teolog Hans Zollner pravi, da je bilo od leta 1950 do 2000 od štiri do šest odstotkov duhovnikov obtoženih ali obsojenih za spolne zlorabe mladoletnikov. Zagotovo pa niso vsi, ki so bili zlorabljeni kot otroci, tega prijavili. Dodal je, da samo v majhnem številu držav obstajajo natančni podatki, saj razen v ZDA, Čilu, Avstraliji in na Irskem niso opravili niti civilnih niti cerkvenih preiskav.
Pri spolnih zlorabah v cerkvi ne gre za posamezne primere, ampak za množični pojav.
Največja univerza v Avstraliji, RMIT iz Melbourna, je podrobno analizirala vrsto preiskav o duhovniških zlorabah otrok in ugotovila, da sta temeljna vzroka za tako razprostranjeno zlorabljanje otrok v Katoliški cerkvi obvezen celibat in molk papežev ter škofov o tem. Avstralija je država, kjer v zadnjem času najbolj temeljito preganjajo duhovnike zaradi teh deliktov.
Očitno je torej, da spolno predatorstvo v Cerkvi ni povezano s spolno usmeritvijo.
Cerkev se opravičuje za storjene grehe, obenem pa se v vsej tej mučni zgodbi vidi tudi kot žrtev zlih sil. Toda edine prave žrtve so ljudje, pogosto mladoletniki, ki so jih duhovniki zlorabljali. In enako kot storilci so krivi tisti, ki so jih ščitili in ustanova, ki ji pripadajo. Katoliška cerkev.
