Nemški nacionalisti o možnosti dexita po letu 2024

Berlin – Evropska unija se mora v prihodnjih petih letih zelo spremeniti, če ne, si bodo v Alternativi za Nemčijo prizadevali za izstop osrednje evropske države iz nje (dexit). Spremembe, za katere se zavzema najbolj nacionalistična od nemških parlamentarnih strank, pa tudi brez dexita ne bodo všeč mnogim v Evropi.

Najbrž ne gre podcenjevati stvari, ki jih AfD utegne doseči v petih letih. Ustanovljena je bila komaj leta 2013 in se je na zadnjih parlamentarnih volitvah povzpela na položaj tretje največje in prve opozicijske stranke bundestaga, letos pa pričakuje podiranje rekordov v deželah Brandenburg, Saška in Turingija.

V nekdanji Vzhodni Nemčiji so še posebno plodna tla za nove nemške nacionaliste, a na dobre izide upajo tudi na majskih volitvah za evropski parlament. Programska komisija AfD sporoča, da si bodo v prihodnjem mandatu tam prizadevali za temeljite reforme, če ne, naj bi bil že po letu 2024 čas za dexit ali razpustitev EU.

Zahteve, kot so jih v AfD pripravili za skorajšnja posvetovanja v saški Riesi, niso kar tako: 751-članski evropski parlament se mora po njihovem prepričanju preleviti v »evropski zbor« z največ sto delegati, ki naj bi jih v nasprotju s sedanjimi vseevropskimi volitvami določale stranke parlamentov držav članic skladno z domačimi volilnimi dosežki.

Da bi bili nemški nacionalisti zadovoljni, bi bilo treba pokopati tudi evro, cilje zmanjševanja klimatskih sprememb, prizadevanja za enakopravnost moških in žensk ter višji status Evropskega sodišča za človekove pravice. Namesto EU bi si v AfD želeli ohlapne zveze avtonomnih nacionalnih držav, zato pa tesnega sodelovanja pri boju proti islamizaciji Evrope, katere nevarnost je po prepričanju stranke Alexandra Gaulanda in Alice Weidel velika kot še nikoli.

Za nekatere nemške nacionaliste, med njimi celo za »spitzenkandidata« na evropskih volitvah Jörga Meuthna, je časovni okvir teh zahtev »preveč rigorozen«. Sedeminpetdesetletni član frakcije Skupine Evropa svobode in neposredne demokracije v evropskem parlamentu v intervjuju za Die Welt poudarja, da je treba »predlogom za več demokracije, decentralizacije in subsidiarnosti« dati več časa, tudi nemški nacionalisti priznavajo, da z drugimi evropskimi nimajo vedno enakega mnenja. Z italijansko Ligo se strinjajo pri kritiki migracijske politike, ne pa tudi pri vprašanju proračunske discipline in dolgov, nekatere evropske skrajno desne stranke, med njimi grška Zlata zora in madžarski Jobbik, pa so po novem prepričanju preveč radikalne celo zanje.