Nikoli več ne bomo živeli v istem svetu

Edino upanje, da se bomo rešili iz položaja, ki si ga je bilo še pred dvema mesecema težko predstavljati, je v sodelovanju dveh najmočnejših držav sveta – Amerike in Kitajske.

Ko sem se z ameriško epidemiologinjo Laurie Garrett v začetku februarja pogovarjala o pojavu koronavirusa, poimenovanega sars-cov-2, so številni znanstveniki po vsem svetu še vedno trdili, da nas je prizadela zgolj nova gripa. Avtorica številnih knjig o prihajajočih epidemijah in dobitnica Pulitzerjeve nagrade za dokumentirano novinarstvo je svet že takrat opozorila, da je problem veliko resnejši.



Mesec in pol pozneje sem jo vprašala, ali je morda kljub temu tudi njo presenetilo, do kakšnih razsežnosti se je vse skupaj razvilo, in Laurie Garrett je priznala, da jo je presenetilo. A kot pravi, je ne preseneča virus.

»Nikakor si nisem mogla predstavljati, da bo pandemija pripeljala svet do takšne finančne krize,« pravi. »Vsi smo imeli nekakšno predstavo o gospodarski škodi zaradi širjenja virusa, nikakor pa si nihče ni mogel misliti, da bo to odneslo na tisoče milijard dolarjev in pripeljalo do množične brezposelnosti. To je šokantno!«

In medtem ko poudarja, da ne bomo več živeli v istem svetu, Laurie Garrett trdi, da so znanstveni krogi že nekaj časa opozarjali politike, da bi se lahko zgodilo prav to, kar se zdaj dogaja. »Opozarjali smo, da bo premalo mask, rokavic in respiratorjev, a nihče si ni bil sposoben zamisliti, do katere mere se bo svet ustavil,« pravi.

»Po vsem tem se bomo soočili z globoko rekonstrukcijo in povsem novim globalnim gospodarstvom, saj menim, da se ne moremo nič več vrniti tja, kjer smo bili prej. Dojeli bomo, da je treba številne izdelke proizvajati lokalno. Preskrbovalna veriga ne more biti nič več razširjena po vsem planetu. In Kitajska je zaradi tega zagotovo zelo nervozna.«
 

Testiranje, testiranje, testiranje

Laurie Garrett poskušam usmeriti na zgodbo o samem virusu in moja sogovornica trdi, da gre za natanko tisto, o čemer so znanstveniki že dolgo govorili, priznava pa, da so ob virusu sars-cov-2 vsi osupli, saj ima takšno sposobnost širjenja, kakršne ni nihče pričakoval. »Do zdaj smo vsi zgolj spoznali, da bi bil najhujši scenarij virus, ki se prenaša po zraku. Zdaj imamo virus, ki ne le da se prenaša po zraku, temveč tudi ostaja na površinah, in to dolgo časa. Na kljuki vrat lahko ostane tri dni.«

Prosim jo, naj mi vendarle pove kakšno dobro novico, in Laurie se nasmeje na način, s katerim mi pove več kot dovolj. »Dobro,« se le odloči za pozitivno razmišljanje, »Južna Koreja je pokazala, da je družbo mogoče mobilizirati, ne da bi se država preusmerila v diktaturo, in tako nad virusom vzpostaviti nadzor. To vzbuja upanje, nekakšen občutek usmeritve. Glavni element južnokorejskega uspeha je testiranje, testiranje, testiranje. Problem, denimo, v ZDA, pa tudi v večjem delu Evrope je v tem, da za tako številna testiranja nimamo dovolj zmogljivosti.«

Sogovornica poudarja tudi to, da bi se morali odmakniti od diagnostičnega testiranja. »Da, testiranje je pomembno, da vemo, kdo je in kdo ni okužen z virusom,« pravi, »vendar to ne sme nikoli nadomestiti tiste vrste testiranja, ki je ključno za nadzor nad boleznijo.

V Južni Koreji se lahko ljudje testirajo na bencinski črpalki, vendar individualni test ne ponudi širše slike, ki je prav tako pomembna, denimo, ali se virus širi hitreje v eni od četrti Seula, morda v določeni poklicni skupini, katere dejavnosti najbolj pripomorejo k njegovemu širjenju, katera vrsta posredovanja bi lahko bila najučinkovitejša pri preprečevanju širjenja okužbe. Še vedno razmišljamo preveč individualistično, še vedno prej razmišljamo o okuženih posameznikih namesto o okuženi populaciji.«


 

Različni scenariji

Ameriška epidemiologinja, ki ima izkušnje iz več kot 30 epidemij po vsem svetu, pogosto ponavlja, da se v takšnih situacijah vse države podobno odzovejo. Pri tem opozori, da se v vsaki družbi tudi brez epidemije pojavljajo »pljučnice neznane etiologije«.
Vedno imamo skrivnostno okužene posameznike, mi pojasni.

Takšne primere sprejmemo, kot so, in se ne spuščamo v podrobnosti. A takoj ko se je nekaj sumljivega pojavilo na Kitajskem, bi se morale prav vse države začeti ukvarjati prav s takšnimi primeri in biti bistveno bolj pripravljene na pandemijo, kot se je pokazalo, da so.

»Zdaj je najboljše – in edino – orožje, ki ga imamo v tem trenutku, socialna distanca. Nimamo cepiva, pa tudi ne tehnologije, ki bi lahko vse to spremenila. Edino, kar lahko storimo, je, da preprečimo stike med ljudmi, ki so potencialni prenašalci bolezni,« poudarja.

Vprašam jo, kakšen scenarij si predstavlja. »Eden od scenarijev je, da bo virus prepotoval vso pot od Vzhoda do Zahoda, s severne na južno hemisfero, družbe pa bodo pri tem razvile dovolj visoko raven naravne imunosti, tako da se ne bo več širil v epidemični obliki. Še bomo imeli posamične primere in posameznike, ki bi zaradi tega virusa umirali, a nič več v takšnem obsegu.«

Vendar bi se v tem scenariju najhujši problemi pojavili na gosto naseljenih območjih, kjer bi lahko epidemija trajala dolga leta. Laurie Garrett opozarja tudi na to, da je virus že v Nigeriji in v delih Indije s prenaseljenimi kraji in prevelikim številom ljudi, ki nimajo možnosti, da bi pazili na higieno. »Kaj pomeni, ko pravimo 'umivajte si roke', na voljo pa je zgolj onesnažena voda!?« poudarja sogovornica.





»Kljub vsemu mislim, da bomo v določenem trenutku dobili cepivo. Upam, da dobro cepivo,« nadaljuje Laurie Garrett. »Mislim, da ne bo dovolj denarja in politične volje, da bi se to cepivo porazdelilo med vse ljudi, torej med več kot sedem milijard. In če bo na voljo samo za bogate države, se bojim, da bomo še leta živeli s tem virusom, ki bo obstajal v revnih delih planeta.«

Poleg tega, poudarja, bodo pritiski, da se znova zažene gospodarstvo, tako močni, da bodo številni ljudje pripravljeni zanemariti nevarnost virusa. »Tako bo določen odstotek planeta pripravljen pustiti tisti drugi odstotek človeštva, da dolga leta trpi brez zaščite,« opozarja. »To se ne bi smelo zgoditi!«

Sogovornica meni, da je koronavirus ponudil priložnost Ameriki in Kitajski, da se skupaj lotita boja s pandemijo, tako kot se je to zgodilo sredi prejšnjega stoletja, ko so se nekdanja Sovjetska zveza in ZDA odločile obračunati s črnimi kozami, nato pa to spremenile v diplomacijo hladne vojne.

»To sta najmočnejši državi na svetu,« pravi Laurie Garrett. »Morali bi stopiti skupaj. Kitajska bi lahko pomagala določenim revnim državam, ZDA pa bi se posvetile preostalemu delu, lahko bi skupaj ustvarjali cepivo, preostali del sveta pa bi se vključil v shemo financiranja tega projekta. Kitajska in Amerika bi lahko urile ekipe tistih, ki bodo upravljali cepivo, in zagotovile, da bo to prispelo vse do vrha Himalaje in najzakotnejših vasi. Če bi se vse to zgodilo, bi nam v tej vojni morda uspelo zmagati.«