Odhajanja

Oditi pomeni malce umreti. Poetična misel, zapisana univerzalno za vse čase in prostore, se je pred 130 leti utrnila francoskemu literatu Edmondu Haraucourtu. Njegov Rondel slovesa, Rondel de l'Adieu, ne bi smel zveneti žalobno, kajti oditi drugam pomeni predvsem dovoliti, da se v človeku porodi mnogo novega, dotlej neznanega – da se znova čudi.

Se lahko radoveden človek vzhičeno, karseda ustvarjalno samoprižiga v ozko zamejenem prostoru številnih predsodkov in sporov? Po evropsko in svetovljansko najbrž ne, vsaj velika literatura je navadno premik: v dobesednem in nič manj prenesenem pomenu, kajti življenje je vendarle poezija ... Polnokrvna »književnost« se porodi iz nepreštevnih potovanj, iz brezštevilnih srečanj in poznanstev, iz mnogosmernih poti, iz dobrega poznavanja tukaj in tam.

Kaj ni žalostno, da se, medtem ko Bruselj na veliko išče (denarne) rešitve za eno od največjih kriz našega časa, bolj kot kdaj prej krepijo evropski nacionalizmi: komu iz zdravstvenih razlogov odpreti meje in komu še ne, tudi iz prikritega političnega nagajanja? Kaj ni primitivno, da neredkih Evropejcev sonarodnjakov ni več sram metati drugemu pod nos, češ ne hodi na tuje, sploh ne čez to mejo, ko pa se vse sesuva doma? Kaj ni tragično imeti vtis, da se ne krepijo le nasprotja, ampak predvsem njihova pogubna spremljava: prezir, kar mržnja do drugega, tudi do drugače mislečega doma?

Pred dnevi so velike evropske pisateljice in univerzitetnice, od Annie Ernaux in Elene Ferrante do Julije Kristeve in Cristine Comencini – slovenske ni med njimi – v Le Mondu objavile apel, v katerem so pozvale oblasti k solidarnosti in spoštovanju skupnih vrednot stare celine: plemenito so se postavile proti nacionalnim egoizmom ...

Oditi drugam vselej pomeni malce umreti, in vendar pomeni zaživeti polno, brez uničujočih predsodkov, zato pa z veliko odrešujočega čudenja. Ne kaže se čuditi, da se ob vsem kričanju, ki nas gluši, mnogi že premikajo sem in tja čisto tiho.