Tiskane izdaje
Vmes se je družbeno (tudi nezavedno) razrahljalo marsikaj, tako v Franciji kot drugod, zato je L. ob zadnjih predsedniških volitvah maja lani – kaj ni po svoje absurdno? – povedal in na socialnem omrežju tudi brezsramno zapisal, da je volil za radikalno desničarko Marine Le Pen: zato »ker sem domoljub«, čeprav je populistka demagoško grmela proti priseljevanju in odprti Evropi, na drugem koncu katere L. redno uživa svoje proste dni. Ko pa so pred kratkim francoski nogometaši v Moskvi osvojili svetovno prvenstvo, je L., prav takrat na počitnicah v Istri, bučno navijal – seveda za domače modre proti kockastim; pa kaj, če je francoski nogomet od nekdaj migrantski šport in če se tradicionalni volivec skrajne desnice s temno priseljensko kožo in usodo niti malo ne istoveti; razen oportunistično hipno pri navijaškem »fuzbalu«, kjer vse počez triumfirajo emocije. Da, francoski znanec L. deluje kot volivec skrajne desnice nazorsko nekoliko brezglavo. Seveda še zdaleč ni edini, ki je nasedel Marine Le Pen.
Marinino, ne pa tudi idejno pogorišče
Petdesetletna populistka je dolgo dajala (lažen) vtis množicam, da ve, kaj dela, in da zna do obisti brati psihologijo volivcev, dokler ni v televizijskem spopadu proti tekmecu Emmanuelu Macronu, pred drugim krogom predsedniških volitev maja 2017, neslavno pogorela. Potem ko se je v dvoboju razgalila do nagega, so številni vendarle spregledali, da ve malo, zato pa veliko laže in po svoje prireja resnico. Nastop je bil blamaža, ki jo je pahnil v politični prosti pad, medtem pa se je, vemo, Macron povzpel v Elizejsko palačo. A če je marsikdo že pomislil, da je Le Penova politično mrtva in da bo njeno vstajenje zelo težko, v Franciji gotovo ni pošla skrajnodesničarska mentaliteta: populizem v Franciji ni zadušen, težave ima le populistična stranka, ki zdaj že leto dni išče pot iz slepe ulice na vse mogoče načine.
Potem ko se po fiasku na predsedniških volitvah frontisti niso kaj prida izkazali niti na parlamentarnih volitvah kmalu potem (čeprav je Le Penovi z izvolitvijo v Pas-de-Calaisu uspelo priti v narodno skupščino), so si v zadnjem letu iskanja svoje nove stare identitete in spopadanja s številnimi, tudi finančnimi problemi, spremenili ime: Nacionalna fronta (FN) se je na začetku junija preimenovala v Rassemblement national (Nacionalni zbor). Nomen (nemara res) est omen, toda, ali je mogoče, da bi s simbolnim preimenovanjem stranke Marine Le Pen lahko rešila tudi sebe? Če gre verjeti njenim besedam, ji za lastno politično preživetje niti ni mar, saj je na predsedniških volitvah čez štiri leta pripravljena podpreti katerega drugega kolega iz stranke; če mu bo javnost bolj naklonjena, se je, kot je izjavila pred časom, pripravljena umakniti (z vrha stranke). Kdo bi lahko bil najprimernejši kandidat desnega populizma, bo jasno na zadnjem kongresu stranke malo pred predsedniškimi volitvami 2022.
Rdeče številke
Številke v Nacionalnem zboru so medtem živo rdeče in članstvo vse skromnejše, zato francoska skrajna desnica letos poleti ni organizirala tradicionalnega strankarskega srečanja. Po nedavnem pisanju Le Figaroja je članov samo še okoli 31.000, medtem ko jih je bilo pred predsedniškimi volitvami lani 83.000. Za povrhu se stranka utaplja v finančnih škandalih: zaradi domnevno fiktivnih, a dobro plačanih asistentskih služb v evropskem parlamentu (podobna afera, v katero se na skrajni desnici poleg Marine Le Pen utaplja tudi njen partner, podpredsednik stranke in poslanec Louis Aliot, je politično pokopala nekdanjega predsedniškega kandidata, republikanca Françoisa Fillona), so pariški preiskovalni sodniki julija zamrznili izplačilo predujma v višini dveh milijonov evrov (od 4,5 milijona evrov) javnih subvencij, kar naj bi francosko skrajno desnico pokopalo že v kratkem. Marine Le Pen, ki se je na odločitev sodnikov pritožila, je teatralno izjavila, kako bodo resda stisnili zobe, toda brez finančne pomoči države menda ne bodo mogli organizirati nobenega političnega dogodka več, stranke pa bo konec še pred iztekom avgusta. Odgovor na političarkino pritožbo naj bi bil uradno sicer znan do 26. septembra. Toda pogrebcev jim še ni treba vabiti na pokop, saj so začasno preživetje vsaj do konca septembra radikalnim desničarjem omogočili donatorji, ki so jim po nedavnem pisanju Le Monda do zdaj darovali najmanj pol milijona evrov; menda za plače in najemnino.
Dobrodejnost (prepoznega) dvoma
Marine Le Pen, ki je francoski skrajni desnici (tudi) med obračunavanjem z očetom Jean-Marie Le Penom v zadnjih letih resda odvzela nekaj nekdanje demonskosti, je znana po številnih spornih izjavah, zelo bleferskih in pavšalnih, prav tako nestrpnih, sovražnih in rasističnih, potem pa je pred kratkim dejala, kako jo poganja dvom: »Bogati me in hranim se z njim.« Če je v teh razumnih besedah prepoznati drobec trezne ponižnosti, ga je nemara pripisati neuspehu, s katerim se voditeljica spopada v zadnjem letu, ko se je morda le naučila, da ni mogoče meriti najvišje – v Elizejsko palačo in skozi na stežaj odprta vrata v narodno skupščino – brez kadrovsko dodobra razširjene mreže na lokalnih ravneh, v občinah, departmajih in regijah. Pred kratkim je tudi zatrdila, kako je stranka, ki jo vodi od januarja 2011, končno »odrasla« in ni več kot »najstnica, ki se vede provokativno in nesramno«.
A številni doma v Franciji in na tujem se ne slepijo, da sta se Marine Le Pen in njena stranka spremenili: pred dnevi je završalo na Portugalskem, potem ko se je javnost zgrozila, da naj bi političarka na začetku novembra nastopila na Web Summitu v Lizboni. Vznemirjanja je bilo toliko, da so organizatorji preklicali povabilo.
Ni ji pa odrekel bratenja Steve Bannon, strateg predsedniške kampanje Donalda Trumpa in nekdanji izvršni predsednik portala Breitbart News, ki zdaj širi populistične lovke po stari celini in se je pred meseci po povabilu iz Francije udeležil kongresa radikalne desnice v Lillu. Kakor sta drug drugemu pritrjevala francoski in ameriški populist, ki se pred tem nista poznala niti nikdar srečala, politika že dolgo časa ni več ideološka tekma levice proti desnici, ampak obstaja, kot je izjavil Bannon, »svetovno gibanje, usmerjeno proti elitam in globalistom, ki presega ZDA, Italijo, Poljsko, Madžarsko ali Francijo. Zgodovina je na naši strani in nas bo vodila iz zmage v zmago.« Populistični uspeh ne bo samo »spet velika Amerika« à la Trump (ki je prav zdaj na tnalu domačega sodstva), ampak bodo populisti, ki sploh veliko premišljujejo koncept državljana in še posebno potencial kriptovalut, »povečali« tudi druge države; Francijo baje gotovo, zato ker je za Bannona Marine Le Pen ena najboljših voditeljic, njena nečakinja Marion Maréchal-Le Pen pa vzhajajoča zvezda svetovnega kova. O Američanu vemo, da želi v močno gibanje povezati kar se da veliko desnih populističnih in nacionalističnih tokov po Evropi, ki naj bi v ospredje postavljali domačina, nacionalno identiteto in domovino z njenimi zavarovanimi mejami. Njegov vpliv in moč bomo morda začutili že kmalu, lahko da že ob evropskih volitvah maja prihodnje leto, za katere francoski populisti za zdaj resda še niso določili nosilca liste.
Svet stoji na mladih
Če se bo potrdilo, da je grobijansko in ozkogledo Marine po lanskem porazu proti veliko bolj kultiviranemu in intelektualističnemu proevropejcu Emmanelu Macronu odnesel čas, neredki svarijo pred vzponom na pogled nežnejše, a nevarnejše Marion Maréchal-Le Pen. Njene povezave z ameriškimi populisti so močnejše, kakor so z Bannonom menda povezana še druga imena s čela francoske desnice (Louis Aliot, Nicolas Bay ...), in tudi ambicije nekdanje poslanke so poudarjene in predvsem širše filozofsko-politične, dolgoročnejše, saj je komaj 28-letna (trenutno neaktivna) političarka konec junija v Lyonu ustanovila zasebno akademijo: Inštitut za družbene, ekonomske in politične vede (ISSEP), na katerem naj bi se porajala desničarska gibanja. Prve kadre bi pod taktirko nekaterih uglednih profesorjev in gospodarstvenikov – častni predsednik je Patrick Libbrecht – vzgajali že letošnjo jesen. Zanimanja menda ni malo, ne med mladimi, ki se odločajo za študij, s katerim bi se radi izstrelili med vodstveno garnituro spremenjenega prihodnjega sveta, kjer naj bi nova družbena pogodba protekcionistično na piedestal postavljala domovino, lokalizem, judovsko-krščansko dediščino; kakor so menda močne povezave z (mecenskimi) podjetniki.
Debelo zamujanje
Populisti, nacionalisti, poimenovani tudi suverenisti, grajajo globalizem, pri tem pa – kaj ni paradoksalno? – za doseganje svojih zamejenih ciljev uporabljajo njegova orodja ter filozofijo odprtosti in pretočnosti (idej). Ob tem vse bolj pretkano nacionalizem prikrivajo z domoljubjem, zavedaje se, da je njihov potencial ogromen: morda že kmalu spet pridejo težki časi nove gospodarske krize, gotovo pa so pred nami huda desetletja (verjetno egoističnega) boja, kar vojne s podnebjem na prenatrpanem planetu.Ob debelem zamujanju proevropskih struj, da bi se (z Emmanuelom Macronom na čelu) predvolilno (volitve v evropski parlament bodo v drugi polovici maja 2019) povezale: v dobro močne celine je bojazen utemeljena, je za Delo v intervjuju pritrdil Sandro Gozi, demokrat, profesor prava in nekdanji Renzijev državni sekretar za evropske zadeve. Nacionalistična gibanja kažejo veliko več spretnosti in so, kot razmišlja Italijan, trenutno v veliki prednosti.
Zato, če malo špekuliram, niti ni presenetljivo, da francoski znanec L., ki je maja lani kot »domoljub« glasoval za Marine Le Pen, julija letos pa (vendarle) strastno navijal za (temnopolti) francoski nogomet, postaja nazorsko morda manj priložnosten in ideološko bolje strukturiran: po slabih petnajstih letih lastništva nepremičnine na drugem koncu odprte Evrope to zdaj prodaja.
