Tiskane izdaje
Vsakdo, ki je bil kdaj v Parizu, ima svojo zgodbo z Notredamsko katedralo – kaj je ne bi imel, ko pa je prva turistična atrakcija, ki jo vsako leto obišče 13 milijonov ljudi z vsega sveta. In prav zato naj si na tem mestu dovolim omeniti lastna občutja. Od mojega prvega dolgega pariškega poletja leta 1992 je peščena površina pred čudovitim simbolom krščanstva kraj za srečevanje – prenekateri zmenek z znanci in prijatelji se je veselo začel prav tam; kakor je tudi točka, ki jo ob vsakem obisku mesta tisočerih luči prečim vsaj enkrat na dan: zato, ker je po najlepšem mestu na svetu nujno hoditi peš in opazovati sociologijo urbanega središča. Razkrije se v vsem francoskem blišču in bedi, seveda če so finančni lesk morda nepregledne gruče turistov, ki se fotografirajo pred katedralo, in so beda berači, ki z ljubkimi psički ali žalostnimi otroki prosjačijo v bližini, medtem ko je nekje vmes, v notranjosti, za prastarimi zidovi sakralnega hrama, morda res stik s stvarstvom ali vsaj spokojni postanek ... Tako se na otočku Île de la Cité obnaša človeštvo iz dneva v dan.
Tudi blizu stanujoč Parižan, Francoz in prepričan Evropejec Guillaume Klossa gre mimo Naše gospe vsako jutro, ko pelje v šolo hčer. Do včeraj zjutraj je imel občutek, kot je povedal za Delo, da »stopa mimo nečesa večnega«, zdaj pa je njemu in prav tako številnim Francozom, ki so ponoči s ponedeljka na torek pod milim nebom jokali nad plesom zubljev in dima, jasno, kako »krhka je dediščina: ni več strehe, ni gotskega stolpiča, tudi kar je ostalo, se zdi izjemno ranljivo ...« Nujno se je zavedati, da brezmejna zgodovina vedno preseže človeka, kajpada politiko in enkrat očitno tudi 850 let star kulturni, umetnostni, arhitekturni, sakralni, prav tako turistični spomenik. A ne pustimo, da nas ob tej tragediji mehko zazibajo žalostno privzdignjena, morda nostalgična, kar patetična čustva. Tudi v srcu slej ko prej zakljuva razum.
Od čustev k trdi politiki
Ker je človeška domišljija brezmejno igranje, tudi igra zavrženosti in zarotništva, so se v ponedeljek ponoči brž pojavile mednarodne primerjave z 11. septembrom 2001, ko je treščilo v simbol ameriške (kapitalistične) moči. Morda se je nekdo res na široko zasmejal, potem ko je, skoraj dve desetletji pozneje, malo pred sedmo uro zvečer zagorelo na otočku sredi Sene: ko se je zasmodilo v simbolu evropske (kulturne) moči. Menda se je zanetilo nekje na podstrešju ali pri električnih napeljavah, tistih za ogrevanje, bog ve kje, potem pa se je požar bliskovito razširil … Francoski pisatelj René de Ceccatty je za Delo posvaril pred »prehitrimi komentarji, dokler niso pojasnjeni razlogi za dramo. In vendar lahko pripomnimo, da se je katastrofa zgodila prav v trenutku, ko bi moral predsednik Emmanuel Macron pred kamerami razgrniti ukrepe kot odgovor na socialno vznemirjenje rumenih jopičev.«
Vsakdo, ki je bil kdaj v Parizu, ima svojo zgodbo z Notredamsko katedralo. Foto: AFP
V zraku je bil večerni politični nagovor, »od katerega pa nasprotniki, in v Franciji jih je veliko, niso pričakovali ničesar. Da je bil nastop potem odpovedan, razumemo vsi. Zavedam se, da je moja pripomba lahko slišati neprijetna in neumestna, toda 'dogodek je padel v pravem trenutku'. Predsedniku republike namreč zagotavlja pozorno simpatijo vsega sveta in tudi vlogo povezovalca naroda.« Pisatelj de Ceccatty, ki ga slovensko bralstvo pozna po romanu Nevidni gost, gre z razmišljanjem še globlje v nemirne vode, ko pravi, kako je bilo prvemu med Francozi tako prizaneseno za izjave, ki bi »nedvomno izzvale precej živahne proteste, zaradi določene osuplosti in nezaupanja. Macron zdaj ponovno izkorišča izredne okoliščine, tako kot jih je ob predsedniških volitvah pred dvema letoma.« Tem je, kot vemo, sledilo veliko razočaranje volivcev, saj ga javnomnenjske ankete prikazujejo kot najmanj priljubljenega predsednika v peti republiki. Zdaj, ko je katedrala tragično iznakažena, »njena streha vdrta in glavna ladja ogrožena, bodo Macronov naslednji nagovor Francozi gotovo poslušali manj agresivno, pričakovanja opeharjenega francoskega naroda bodo porinjena v ozadje.« De Ceccattyjevo opažanje je mogoče, kajpada, brati spolitizirano zarotniško, celo šankovsko zavržno …, čeprav je sabotažni vidik vedno v zraku: brez vsakršnega namiga, komu bi se lahko utrnil, in vendar z neprijetnim občutkom, da smo morda predvsem marionete na odru, kjer ni nič sveto.
»Gotski stolpič Notredamske katedrale, ki so ga v ponedeljek zvečer tragično požrli ognjeni zublji, so srednjeveški arhitekturi dodali leta 1862. To je bil čas pobožnjaštva, ko sta se krepili Cerkev in katoliška ideologija, povečevala pa tudi državna naročila, naj so to bili spomeniki, opere, kipi, slike, arhitekturne prenove,« je za Delo povedal pisatelj René de Ceccatty.
Nadčasna simbolika
Notredamska katedrala ni, kot še pravi Klossa, samo simbol Francije in zaklad gotske arhitekture, ampak je njena simbolika širša in močna: tudi evropska. Od leta 1163, ko so postavili temeljni kamen, »so v naslednjih dveh stoletjih prihajali v Pariz mojstri in obrtniki z vseh koncev stare celine … Upodablja kartezijanskega duha, tudi renesančnega in razsvetljenskega, esprit napredka, moderne Evrope.« Koliko zgodovinsko ključnih svečanosti je bilo v njej, recimo kronanje Napoleona in kronanje kralja Henrika VI. Angleškega, pa koliko pogrebnih maš za francoskimi predsedniki, spomnim se tiste mrzlega januarja 1996, ko so se poslavljali od socialista Françoisa Mitterranda ...
Dimenzija katedrale je kajpada religiozna: René de Ceccatty jo označuje za simbol cerkvene oblasti, močno povezane z zgodovino cerkve v Franciji in še vedno intimno solidarne s politično oblastjo, kljub ločitvi države od cerkve že od leta 1905. In seveda je optika tudi nadčasna: gotski stolpič, tako imenovana puščica, ki je pod ognjenimi zublji prvi padel v ponedeljek zvečer, je lahko bil stik z onkraj. Če je, recimo, onkraj tisto, kar presega človeško življenje, kar presega politiko, in očitno celo večstoletno, skoraj tisočletno dediščino ... Kako smo ranljivi, nemočni, kot piš v času.
Foto: AFP
Nagovor Emmanuela Macrona: Nič o socialni krizi, samo o požaru
Razpoloženje je nabito s čustvi, lahko bi zapisali, da je požar v katedrali Notre-Dame v Parizu pretresel Francoze primerljivo močno, kot so jih pred leti presunili teroristični napadi. Spet jim je bilo nekaj odvzeto, nekaj lepega, mističnega, filozofskega, zgodovinskega, ne le religioznega, ampak tudi močno republikanskega. Žalovali so; potem pa je v premišljevanja o vsem, kar je materialno in simbolno ostalo za pogorelo katedralo, danes zvečer zarezal francoski predsednik Emmanuel Macron.
Rojake je nagovoril na kratko, emocionalno in z enodnevno zamudo, saj mu je prekrižal načrte izbruh ognja v Notre-Dame de Paris. Svoj nastop je predrugačil tudi vsebinsko, kakor je prav tako spremenil ton, kajti prvotno bi moral prvi med Francozi v ponedeljek zvečer predstaviti ukrepe, s katerimi naj bi povzeli nedavno nacionalno debato – trajala je dva meseca – in z njimi pomirili rumene jopiče in njihove zahteve – resda so protesti manjšinski, a glasni in nepopustljivi. Tako pa je predsednik zasukal besede okoli katedrale in obljubil, da jo bodo »na novo postavili najpozneje v petih letih«, in to »še lepšo«. Za druge teme, torej za poteze, ki naj bi popeljale Francijo iz sedanje socialne in politične krize, sinoči ni bil pravi trenutek. »Nagovoril vas bom v prihodnjih dneh.« Prioritete so druge: pokloniti se junaškim gasilcem, zahvaliti se darežljivim donatorjem, pohvaliti narod, ki se zna povezati v težkih situacijah, ko najbolj boli ... in prav zato da zmaguje.
Ko zagori nekaj tako veličastnega, kot je pariška katedrala, čustva resda v hipu preplavijo vse. A Francozi čakajo, da Macron prepriča njihov razum.
Razpoloženje je nabito s čustvi, lahko bi zapisali, da je požar v katedrali Notre-Dame v Parizu pretresel Francoze primerljivo močno, kot so jih pred leti presunili teroristični napadi. Spet jim je bilo nekaj odvzeto, nekaj lepega, mističnega, filozofskega, zgodovinskega, ne le religioznega, ampak tudi močno republikanskega. Žalovali so; potem pa je v premišljevanja o vsem, kar je materialno in simbolno ostalo za pogorelo katedralo, danes zvečer zarezal francoski predsednik Emmanuel Macron.
Rojake je nagovoril na kratko, emocionalno in z enodnevno zamudo, saj mu je prekrižal načrte izbruh ognja v Notre-Dame de Paris. Svoj nastop je predrugačil tudi vsebinsko, kakor je prav tako spremenil ton, kajti prvotno bi moral prvi med Francozi v ponedeljek zvečer predstaviti ukrepe, s katerimi naj bi povzeli nedavno nacionalno debato – trajala je dva meseca – in z njimi pomirili rumene jopiče in njihove zahteve – resda so protesti manjšinski, a glasni in nepopustljivi. Tako pa je predsednik zasukal besede okoli katedrale in obljubil, da jo bodo »na novo postavili najpozneje v petih letih«, in to »še lepšo«. Za druge teme, torej za poteze, ki naj bi popeljale Francijo iz sedanje socialne in politične krize, sinoči ni bil pravi trenutek. »Nagovoril vas bom v prihodnjih dneh.« Prioritete so druge: pokloniti se junaškim gasilcem, zahvaliti se darežljivim donatorjem, pohvaliti narod, ki se zna povezati v težkih situacijah, ko najbolj boli ... in prav zato da zmaguje.
Ko zagori nekaj tako veličastnega, kot je pariška katedrala, čustva resda v hipu preplavijo vse. A Francozi čakajo, da Macron prepriča njihov razum.
Od leta 1163, ko so postavili temeljni kamen, so v naslednjih dveh stoletjih prihajali v Pariz mojstri in obrtniki od vsepovsod. Fotografije: AFP
Ni vse izgubljeno, tudi solidarnost ne
Notredamska tragedija je strašna, pogledi na pogorelo katedralo so pretresljivi in mnogi ljudje zato prestreseni, a vse vendarle ni izgubljeno. Iz ognja, ki je goltal neprecenljivo francosko, evropsko, svetovno dediščino, so rešili nekatere liturgične, umetniške in arhitekturne zaklade.
Med najdragocenejšimi sakralnimi predmeti, ki so jih je v ponedeljek zvečer pravočasno izmaknili ognju in jih prepeljali v Louvre, je neprecenljiva relikvija: trnova krona, ki jo je leta 1238 iz Jeruzalema prejel v dar kralj Ludvik IX., imenovan tudi Sveti. Na varnem je prav tako njegova znamenita tunika, žal pa je izgubljena srednjeveška struktura iz hrastovine, tako imenovani gozd, ki je bila – velika: 100 x 13 x 10 metrov –, del glavne ladje. Po pisanju Le Monda v notranjosti k sreči ni pogorel glavni oltar, koliko so načete velike orgle, še ni jasno, prav tako ne, kaj je z zidom na koru in čudovitimi vitraji, medtem ko so še pravočasno odnesli 13 slik iz kapel v glavni ladji ... Gasilci, okrog 400 jih je bilo, so poleg glavne konstrukcije katedrale od zunaj rešili oba stolpa, pročelje, tudi veliki zvon se ni stalil, zaščitili so menda prav tako 16 bakrenih kipov, ki upodabljajo 12 apostolov in štiri evangeliste, kakor je baje nepoškodovana severna rozeta iz 13. stoletja.
Kakor so izjemno delo opravili gasilci in posamezniki, denimo duhovniki, je zdaj hvalevredno, da tragedija odmeva tudi solidarnostno: finančno, kajti že včeraj so se z vseh koncev Francije in sveta oglasili donatorji – od brezštevilnih anonimnih dobrotnikov do gigantskih Appla, Evropske centralne banke … – z obljubo, da bodo za obnovo spomenika odšteli vsaj 750 milijonov evrov. Po besedah pariške županje Anne Hidalgo za AFP naj bi tudi mesto pristavilo kakih 50 milijonov evrov, v nekaj tednih je pričakovati mednarodno donatorsko konferenco. Za povrhu bo Pariška regija za obnovo katedrale sprostila okrog 10 milijonov evrov, do dva milijona bodo darovali še po nekaterih francoskih regijah, in seveda bo morala biti velikodušna tudi država. Ob družinah kot Pinault, Arnault in Bettencourt so se zganili prav tako posamezni milijarderji čez lužo (Lily Safra, Henry Kravis ...), skrinjico za donacije so, kot je brati v francoskih medijih, nastavili še v evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Navadneži »pomagajo« po svoje. Sodeč po dogajanju na spletu z dobrimi mislimi, nekateri povsem strti, kakor da so izgubili bližnjega ... V tem razpoloženju, ko so takoj začeli preiskavo »zaradi nenamernega uničenja v požaru«, se zdi književnost spet izjemna nova stara uteha: tako kot so po terorističnih napadih januarja 2015 Parižani množično segali po Hemingwayevi knjigi Paris est une fête, je zdaj v kolektivno tolažbo Hugojev Notredamski zvonar.
Notredamska tragedija je strašna, pogledi na pogorelo katedralo so pretresljivi in mnogi ljudje zato prestreseni, a vse vendarle ni izgubljeno. Iz ognja, ki je goltal neprecenljivo francosko, evropsko, svetovno dediščino, so rešili nekatere liturgične, umetniške in arhitekturne zaklade.
Med najdragocenejšimi sakralnimi predmeti, ki so jih je v ponedeljek zvečer pravočasno izmaknili ognju in jih prepeljali v Louvre, je neprecenljiva relikvija: trnova krona, ki jo je leta 1238 iz Jeruzalema prejel v dar kralj Ludvik IX., imenovan tudi Sveti. Na varnem je prav tako njegova znamenita tunika, žal pa je izgubljena srednjeveška struktura iz hrastovine, tako imenovani gozd, ki je bila – velika: 100 x 13 x 10 metrov –, del glavne ladje. Po pisanju Le Monda v notranjosti k sreči ni pogorel glavni oltar, koliko so načete velike orgle, še ni jasno, prav tako ne, kaj je z zidom na koru in čudovitimi vitraji, medtem ko so še pravočasno odnesli 13 slik iz kapel v glavni ladji ... Gasilci, okrog 400 jih je bilo, so poleg glavne konstrukcije katedrale od zunaj rešili oba stolpa, pročelje, tudi veliki zvon se ni stalil, zaščitili so menda prav tako 16 bakrenih kipov, ki upodabljajo 12 apostolov in štiri evangeliste, kakor je baje nepoškodovana severna rozeta iz 13. stoletja.
Kakor so izjemno delo opravili gasilci in posamezniki, denimo duhovniki, je zdaj hvalevredno, da tragedija odmeva tudi solidarnostno: finančno, kajti že včeraj so se z vseh koncev Francije in sveta oglasili donatorji – od brezštevilnih anonimnih dobrotnikov do gigantskih Appla, Evropske centralne banke … – z obljubo, da bodo za obnovo spomenika odšteli vsaj 750 milijonov evrov. Po besedah pariške županje Anne Hidalgo za AFP naj bi tudi mesto pristavilo kakih 50 milijonov evrov, v nekaj tednih je pričakovati mednarodno donatorsko konferenco. Za povrhu bo Pariška regija za obnovo katedrale sprostila okrog 10 milijonov evrov, do dva milijona bodo darovali še po nekaterih francoskih regijah, in seveda bo morala biti velikodušna tudi država. Ob družinah kot Pinault, Arnault in Bettencourt so se zganili prav tako posamezni milijarderji čez lužo (Lily Safra, Henry Kravis ...), skrinjico za donacije so, kot je brati v francoskih medijih, nastavili še v evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Navadneži »pomagajo« po svoje. Sodeč po dogajanju na spletu z dobrimi mislimi, nekateri povsem strti, kakor da so izgubili bližnjega ... V tem razpoloženju, ko so takoj začeli preiskavo »zaradi nenamernega uničenja v požaru«, se zdi književnost spet izjemna nova stara uteha: tako kot so po terorističnih napadih januarja 2015 Parižani množično segali po Hemingwayevi knjigi Paris est une fête, je zdaj v kolektivno tolažbo Hugojev Notredamski zvonar.
