Novice iz znanosti na kratko: supernova, rjave pritlikavke in ‘Oumuamua

Na rjavih pritlikavkah močno piha

Znanstvenikom iz Nasinega laboratorija za reaktivne pogone je z novo metodo uspelo prvič izmeriti hitrost vetra oziroma premikanja plinov na rjavi pritlikavki – nebesnem telesu, ki je večje od plinastih planetov, kot je naš Jupiter, toda manjše od zvezde. Na piko so vzeli z vidika kozmoloških razsežnosti pičlih 32 svetlobnih let oddaljeno rjavo pritlikavko in ugotovili, da se plinske mase v zgornjih slojih atmosfere premikajo s hitrostjo okoli 2300 kilometrov na uro. Za primerjavo: v našem osončju ima najhitrejše vetrove plinasti velikan Neptun; dosegajo 2000 kilometrov na uro.

Rjave pritlikavke so nekakšen vmesni člen med planeti in zvezdami, saj so več desetkrat večje od plinskih planetov velikanov, a premalo masivne, da bi na njih lahko potekale fuzijske reakcije, značilne za zvezde. Do zlivanja elementov namreč pride na telesih, ki imajo maso vsaj osem odstotkov našega Sonca.

Hitrost gibanja zračnih tokov na Zemlji določimo glede na njeno trdno površje. Znanstveniki so morali pri rjavi pritlikavki izbrati drugačno pot, saj je ta sestavljena skoraj samo iz plinov: ti se zaradi velikega pritiska na določeni oddaljenosti od središča oblikujejo v stabilno kroglo, nad njimi pa je bolj viharen atmosferski sloj. Notranji kompakten sloj ustvarja magnetno polje, zato so njegovo hitrost vrtenja lahko določili z radijskimi teleskopi, hitrost premikanja zunanjih slojev pa so na podlagi izrazitih nepravilnosti v atmosferi izmerili z nedavno upokojenim infrardečim teleskopom Spitzer. Hitrost vetra oziroma premikanja zračnih mas okoli rjave pritlikavke so zatem izračunali kot razliko v hitrosti gibanja obeh slojev.

Natančnost metode so nato uspešno preizkusili na Jupitru, v prihodnosti pa jo bodo po besedah glavne avtorice raziskave Katelyn Allers lahko uporabili za spoznavanje atmosferskih razmer na plinskih eksoplanetih.

 

Super supernova

Znanstveniki s centa za astrofiziko Harvard-Smithsonian so odkrili supernovo, ob kateri se je sprostilo okoli desetkrat več energije, kolikor je bo v vsem svojem življenju oddalo Sonce. Supernova SN2016aps, ki so jo opazili s teleskopi na Havajih, velja za najmočnejšo znano supernovo in je tudi dolgotrajajoča. Astrofizik Edo Berger je pojasnil, da so jo odkrili že pred tremi leti in jo še zdaj opazujejo, medtem ko supernove ponavadi zbledijo v nekaj mesecih.



Znanstveniki, ki so študijo objavili v reviji Nature Astronomy, menijo, da je supernova morda nastala po združitvi dveh supermasivnih zvezd. Nenavadno je namreč to, da je v plinu veliko vodika, tega zvezde ob svoji smrti večinoma porabijo. Ena od možnosti je, da je vodik prispevala masivna zvezda z maso okoli 60 Sonc, združitev pa je tudi pomenila nestabilnost para.

 

Astronavti se vračajo na Zemljo

V petek se na trdna tla vrača trojica, ki je več kot pol leta živela na mednarodni vesoljski postaji: Andrew Morgan, Jessica Meir in Oleg Skripočka. Svet je med njihovim bivanjem v vesolju zajela epidemija.



»Nadrealistično je opazovati, kako se razvija situacija na planetu pod nami. Zemlja je od tu zgoraj sicer še vedno videti čudovita, zato je težko verjeti, da so se razmere tako zelo spremenile,« je nekaj dni pred vrnitvijo dejala Meirova. Nasina astronavta in Roscosmosov kozmonavt bodo ob pristanku deležni predvidenih zdravstvenih pregledov in postopkov, da se znova navadijo na težnost, poleg tega jih čaka še karantena oziroma samoizolacija, kot ukrep za zajezitev epidemije. Meirova je zato žalostna, saj po sedmih mesecih ne bo mogla objeti svoje družine in prijateljev.



Kot zanimivost naj še navedemo, da bodo astronavti v Kazahstanu pristali natanko petdeset let po srečnem pristanku posadke Apolla 13 v Tihem oceanu, potem ko zaradi eksplozije na servisnem modulu niso mogli pristati na Luni in se je njihova odprava spremenila v boj za življenje.

 

'Oumuamua je bil del večjega telesa

Medzvezdni obiskovalec 'Oumuamua, okoli sto metrov dolg zelo podolgovat vesoljski kamen, ki je skozi osončje švignil leta 2017, je požel veliko zanimanja in vzbudil vrsto vprašanj. Nenavadna oblika in njegova pot sta bila celo povod za razpravo, ali je morda ostanek nekakšne napredne vesoljske tehnologije.



Najnovejša razlaga je žal bolj preprosta in manj vznemirljiva: v študiji pod vodstvom Yuna Zhanga iz observatorija na Azurni obali navajajo, da gre za »aktivni asteroid«, ki je bil del večjega nebesnega telesa. To je, kot so pokazali z različnimi modeli, matična zvezda raztrgala, ker se ji je preveč približalo. V znanstvenem članku, objavljenem v reviji Nature Astronomy, še navajajo, da bi lahko bilo matično telo ali komet ali planet, večji od Zemlje.