Sram ga je vsakič, ko vidi Primoža Rogliča

Nekdanji hrvaški kolesar Vladimir Miholjević je prepričan, da bi bilo čezmejno sodelovanje zmaga za vse.

Objavljeno
09. december 2019 08.11
Posodobljeno
09. december 2019 08.11
Nekdaj najboljši hrvaški kolesar Vladimir Miholjević je tesno povezan s Slovenijo. FOTO: Frane Kranjec/prijavim.se
Vladimir Miholjević živi za kolesarstvo. Nekoč je Rečan, ki zdaj šteje 45 let, dirkal v dresu novomeške Krke, nato pa branil barve kopice italijanskih profesionalnih ekip, s katerimi je 10-krat nastopil na Giru d'Italia. Zdaj je eden od športnih direktorjev pri ekipi Bahrain McLaren, sodeluje pri organizaciji dirke po Hrvaški, maratona Istra Granfondo, po novem je tudi med prireditelji Istre 300. Vseskozi pa je tesno povezan s slovenskim kolesarstvom, ob dosežkih katerega mu gredo kocine pokonci.
 

Lahko bi rekli, da ste dejavni na stotih koncih. Nazadnje ste zanimanje slovenske kolesarske javnosti vzbudili z maratonom Istra 300, na katerem bodo najhitrejši in najbolj vztrajni premagali že kar ekstremnih 300 km.


Veliko je vprašanj, zakaj 300 kilometrov, kar je gotovo dobro. Ta razdalja ljudi intrigira, ne gre za klasični kolesarski maraton. To je že skoraj mitska razdalja, ki jo tudi sedanji poklicni kolesarji v enem dnevu prekolesarijo le malokrat. V ta projekt gremo, ker smo ocenili, da se bo veliko ljudi poistovetilo s tem dogodkom. Triatlonci se radi pohvalijo, da so končali Ironman, to pa je trasa, na kateri bo marsikdo prebil določene psihološke pregrade, nekatere bomo s tem motivirali, da bodo skozi vse leto kolesarili. Radi bi, da se ljudje zaljubijo v Istro, v naš dogodek, ne le zaradi maratona, temveč tudi vseh drugih dejavnosti, ki ga bodo spremljali.

image
CROPIX Vladimir Miholjević (v sredini) sodeluje s številnimi Slovenci pri ekipi Bahrain McLaren, pri kateri je športni direktor Gorazd Štangelj (levo). FOTO: CROPIX

 

V Sloveniji ne manjka kolesarskih rekreativnih prireditev, vendar se zdi, da se v Istri kolesarski turizem razvija precej hitreje kot pri nas, čeprav je pri nas precej več kolesarjev. Zakaj v Sloveniji ne znamo izkoristiti tega potenciala?


Moja mama je Slovenka, Slovenija je bila ključna v moji karieri, moj sin kolesari za slovenski klub, v slovenskem kolesarstvu imam ogromno dobrih prijateljev, celo več kot v hrvaškem. Z Bogdanom Finkom sodelujem tudi pri pripravljanju dirke po Sloveniji, on je bil eden od ključnih ljudi, ko smo se lotili organizacije dirke po Hrvaški leta 2015. Še danes sodelujeva. Ni pravega razloga, da kaj takšnega ne bi mogli prirediti tudi v Sloveniji, kjer pa določene institucije delajo napake. To lahko odprto povem. Napaka je v tem, da ne vidijo pravega potenciala promocije države skozi športnike in športne dogodke. Ni mi jasno, zakaj dirka po Sloveniji ob tolikšnem številu slovenskih kolesarjev v najmočnejših ekipah svetovne serije nima popolne podpore države in zato ne more zadihati s polnimi pljuči. Dirka po Sloveniji morda nikoli ne bi imela televizijskega prenosa na Eurosportu, če ne bi pred tem tega že mi naredili na dirki po Hrvaški. Vem, kako se organizatorji borijo, da zagotovijo potrebna sredstva, čeprav svoje delo opravljajo odlično. Po drugi strani pa lahko odgovorim z vprašanjem. Zame so slovenski kolesarski dosežki fenomenalni, kocine mi gredo pokonci, ko pomislim, kaj vse so v zadnjih letih dosegli vaši kolesarji, zakaj pa mi tega ne znamo na Hrvaškem? Če bi znali na obeh straneh meje združiti znanje, bi bila to zmagovita kombinacija za vse.
 

Že leta več kot o sobivanju poslušamo o arbitražah in obmejnih sporih. Kako ste si zamislili čezmejno sodelovanje?


Ko sem se začel ukvarjati s kolesarstvom, je bila edina zadolžitev mojih staršev to, da so mi dovolili vpis v klub. Kolo in oblačila sem dobil v klubu, ki me je vozil na dirke in priprave. Ko sem s 13 leti zmagal na treh dirkah, mojih staršev nikoli več ni nihče vprašal, ali bodo kaj plačali. Sedaj morajo starši investirati v to, če si želijo, da se otrok ukvarja s športom. Da starši ne bi potrebovali še enega kredita za šport, bi morda lahko na obeh straneh meje ustanovili športne akademije, ki bi jih podpirali državi. V vsaki državi bi bile akademije v panogah, ki so tam bolj razvite, izmenjavali bi si znanje in nadarjene športnike. To bi bili izjemni temelji za gradnjo bolj zdravih in pametnejših nacij. V kaj največ vlagajo Britanci in Američani? V vrhunsko znanje in vrhunski šport. Kdor se ukvarja s športom, je pozneje v vsakdanjem, poslovnem življenju običajno bolj predan in uspešen. Ravno zaradi delovnih navad in discipline ter spoznanja, da ti nič ne pripada samo zato, ker si se rodil. Vse si je treba prigarati. Napredovati je mogoče samo s sodelovanjem, spori ali izogibanje drug drugemu pripeljejo le do stagnacije ali nazadovanja vseh strani.

image
V slovenski družbi na Giru 2004. Na fotografiji z leve: Boštjan Mervar, Martin Derganc, Tadej Valjavec, Gorazd Štangelj, Vladimir Miholjević, Zoran Klemenčič, Dean Podgornik, Uroš Murn in Andrej Hauptman. FOTO: Miha Hočevar/Delo

 

Dobro poznate razmere tako v slovenskem kot hrvaškem kolesarstvu. Imajo kaj skupnega?


Tako pri nas kot pri vas nobeden kolesarski projekt nima organizacijskega ustroja, kakršnega bi potreboval. To velja tako za dirko po Sloveniji kot po Hrvaški. Ker bi bilo predrago, če bi vodilni v organizaciji projekt gradili kot redno službo osem ur dnevno, na koncu eden človek dela za tri. In ker na koncu niti to še ni dovolj, si naprtimo še druge projekte. Ljudje, ki to počnemo, delamo neumorno kot jedrske podmornice. Brez popolne predanosti kolesarstvu nič od tega ne bi bilo izvedljivo. Država koristnost našega početja počasi že prepoznava, vendar še ne v meri, da bi lahko nemoteno opravljali svoje delo.
 

Sloveniji gre precej bolje na tekmovalnem področju, na katerem ste bili vi bolj ali manj enakovredni slovenskim sodobnikom Gorazdu Štanglju, Andreju Hauptmanu, Tadeju Valjavcu. Slovenci so šli rezultatsko v nebo, Hrvatov je vse manj v vrhunskih ekipah, zakaj?


V Sloveniji precej bolje razumete individualne športe, mediji jih bolj pokrivajo, takšna je tudi nacionalna zavest. Večina Slovencev ve, kaj je Tour de France, zanje ni le popoldanska uspavanka pred televizorjem, saj vedo, za kaj gre na dirki, razumejo, kaj kolesarji tam doživljajo telesno in psihično. Otroci živijo s tem, vidijo, da so kolesarji cenjeni v družbi, in se tudi samo odločajo za takšno pot. Sicer pa mislim, da naš rod ni bil nič manj nadarjen, kot je sedanji, pot do kolesarskega profesionalizma je bila za nas precej bolj zahtevna. Recimo, da smo mi čistili pot skozi zelo zaraščen gozd, zdaj pa je ta pot precej lažje prehodna. Mi smo potrebovali precej več iznajdljivosti in dokazovanja. Če zdaj v kolesarstvu rečeš Slovenec, je to sopomenka za vrhunskega tekmovalca. Nekoč ni bilo tako, Hrvati pa smo še naprej eksotika.

image
Vladimir Miholjević je večkrat nastopil tudi na dirki po Sloveniji. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

 

Kaj se dogaja s hrvaškim kolesarstvom?


Nič, to je težava, nimamo sistema za vzgojo kolesarjev. Dogovorili smo se za projekt sofinanciranja z različnimi partnerji, vendar je zaradi stališča predsednika naše zveze ta projekt vsaj začasno padel v vodo. Kolesarji, ki prihajajo, so vsi družinski projekti. Glede Slovencev pa klobuk do tal. Kot športni direktor imam čast delati z nekaterimi vašimi najboljšimi kolesarji. Niso le vrhunski športniki, temveč tudi izjemni ljudje. To so fantje, ki bi jih imel za sinove. Predvsem pri Mateju Mohoriču se ne zavedate dobro, kakšen človeški kapital imate. Zaslužil bi si spomenik. Intelektualno, kulturno in kolesarsko izstopa. Dovolj bi bilo le, da bi se drugi mladi fantje tako obnašali, kot se on.
 

Za njim sicer ni najboljša tekmovalna sezona. Pričakujete, da se bo spet dvignil in potrdil potencial, ki ga je pokazal z naslovoma svetovnega prvaka med mladinci in mlajšimi člani?


Letos je imel Matej ogromno smole, vse je šlo po zlu. Najprej je imel težave s hrbtenico, nato je padel na treningu in moral na šivanje kolena. Še najbolj pa mi je žal, da je ob koncu sezone padel na dirki po Hrvaški in si zlomil dve rebri. Še prej je imel smolo z vremenom na svetovnem prvenstvu, na katerem je bil vrhunsko pripravljen. V običajnih razmerah bi bil lahko v vrhu, ampak takšno je pač kolesarstvo. Sicer pa ko Matej zmaga, to stori na epski način. Poruši vse teorije in meritve, je neke vrste kolesarski umetnik, dela napake, ampak včasih zaradi tega tudi zmaga. Zato je šampion. Mislim, da bo v prihodnjih dveh ali treh letih dosegel velike stvari.

image
Matej Mohorič (levo, ob njem Primož Roglič) bo v naslednjih sezonah dosegel velike stvari, je prepričan Vladimir Miholjević. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Zelo velike stvari je v tem letu že dosegel Primož Roglič. Poznate ga od njegovih kolesarskih začetkov, ste pričakovali, da bo postal svetovna številka ena?


Ko vidim Rogliča, me je vedno nekoliko sram. Prvič sem ga namreč videl na Istra Granfondu leta 2012. Prišel sem z Robertom in Emanuelom Kišerlovskim, s katerima smo skupaj trenirali. Naš načrt je bil Emanuelu pripraviti zmago. Na vzponu na Oprtalj smo želeli narediti odločilno selekcijo in smo pritisnili na vso moč, vendar se Roglič ni dal. Zraven je bil tedaj tudi Marko Kump, ki nam je dejal, da se ga ne bomo mogli otresti. Imel je prav, 100 kilometrov smo ga napadali in ni niti trepnil. Naposled smo Rogliča štiri kilometre pred ciljem stisnili povsem ob rob ceste, da se je Emanuel lahko odpeljal zmagi naproti. Naša poteza je bila neregularna, pozneje sem se mu tudi opravičil, vendar slab občutek ostaja. Sicer pa mi zelo ugaja, da je Roglič svoj prvi odmevnejši rezultat dosegel na dirki po Hrvaški leta 2015, ko je bil drugi na Učki. To je bil tudi zanj dokaz izjemnih sposobnosti. Vseeno pa nihče ni mogel pričakovati, da bo štiri leta pozneje prvi kolesar sveta.
 

Bili ste tudi na letošnji dirki po Španiji, kjer je Tadej Pogačar še pred 21. rojstnim dnevom slavil tri etapne zmage in dirko končal na 3. mestu. Kako ocenjujete njegove dosežke?


Tadej je naravni, športni in socialni fenomen. Niti sam sebi ne more pojasniti, kaj je že dosegel. Ne njegovi trenerji ne starši niso pričakovali kaj takšnega. Na Vuelti sva se večkrat srečala z njegovim športnim direktorjem Andrejem Hauptmanom in se spominjala, kako sva se včasih tu borila za prvo deseterico v etapah, če sva bila zares dobro pripravljena, on pa se je v svoji prvi sezoni med profesionalci boril za končno zmago …

image
AFP Ob slovenskih uspehih gredo Miholjeviću kocine pokonci. Na fotografiji dvojna slovenska zmaga v 13. etapi letošnje Vuelte, Tadej Pogačar pred Primožem Rogličem. FOTO: AFP