Mario Cipollini bi Rogliču podelil zlato kolo, Pogačarju pa ne bi delil nasvetov (VIDEO)

Nekoč so ga klicali Supermario in Levji kralj, ko je bil na kolesarskih dirkah čas za šprint glavnine, mu nihče ni segel do kolen. Prav tako ne, ko si je želel pozornosti kolesarskih navijačic. Mario Cipollini je bil ob prelomu tisočletja skupaj z Marcom Pantanijem ena največjih zvezd italijanskega športa in svetovnega kolesarstva. Na pogovoru ob predstavitvi ženske poklicne ekipe Ale BTC Ljubljana v Veroni pa ni skrival navdušenja nad dosežki Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
 

Italijanski mediji so pred nekaj tedni zagnali preplah. Pri 52 letih ste oktobra prestali peturno operacijo srca, težave niso bile nedolžne. Kakšno je sedaj vaše zdravstveno stanje?

Zdaj je vse v redu. Med vožnjo s kolesom sem začutil, da nekaj ni v redu, pri večji obremenitvi me je »zabilo«. Preiskave so pokazale, da je šlo za virus, ki je načel tudi moje srce. Lahko bi se končalo zelo slabo, vendar smo težave odkrili pravočasno. Operacija je bila uspešna, zdaj potrebujem daljši počitek, dolgoročnih posledic predvidoma ne bo. Vrnil se bom v staro formo, če ne še boljšo. Že spomladi bom lahko treniral skupaj z dekleti, ki smo jih videli tukaj.


 

Na predstavitvi ste sedeli ob Tadeju Pogačarju, ki se pri 21 letih prebija v svetovni vrh. Kaj bi prekaljen kolesar, kot ste vi, lahko svetoval mladcu na začetku, kot kaže, izjemne kariere?

Pogačarju ni treba kaj dosti svetovati. Pokazal je izjemen talent in takšni kolesarji običajno ob sebi potrebujejo predvsem nekoga, ki jim je blizu in jih podpira v težkih trenutkih, ki v tem športu prej ali slej pridejo. Sicer pa pri takšnih športnih virtuozih, ki tako mladi dosegajo izjemne stvari, lahko le čakamo, kaj velikega bodo še dosegli. To so izjemni ljudje, ki hitro presežejo svoje učitelje. Tudi Leonardo da Vinci je imel učitelje in je hitro postal večji mojster kot oni.
 

Kako pa ocenjujete izjemen letošnji preboj Slovencev, poleg Pogačarja še Primoža Rogliča, zmagovalca Vuelte in številke ena na svetovni lestvici?

V kolesarstvu se dogajajo epohalne spremembe. Naš šport je bil v mojih časih majhna dežela, v ospredju smo bili Italijani, Belgijci, Francozi in Nizozemci. To so bile štiri velike kolesarske nacije, ki so imele največje ekipe in tudi največ šampionov. Meje so nato padle, kolesarstvo je prodrlo v vse dele sveta, vse do Kitajske. To, da prihajajo novi obrazi, zmagovalci iz novih dežel, je zelo pomembno za kolesarstvo, saj se zanimanje zanj vseskozi širi. Rogličeva zgodba je nekaj izjemnega. Prišel je iz drugega športa, postal kolesar, začel zmagovati in se razvil v pravega šampiona. Veliko mladih mu sledi. Veličine kolesarstva gotovo še nismo videli v največji razsežnosti. S prihodom novih kultur in vlagateljev je kolesarska zgodba še vedno v vzponu. Zdaj kolesarstvo spremljajo ljudje, ki še pred nekaj leti niso vedeli, kaj to je.


 

Letošnja sezona ima še eno odprto vprašanje, komu bo francoski Velo Magazine podelil zlato kolo za svetovnega kolesarja leta. Kolesarski kibici razpravljajo predvsem o tem, ali bi ga moral dobiti Roglič ali zmagovalec Toura Egan Bernal?

Bernal ima za seboj en izjemen dosežek, do katerega je prišel v kratkem časovnem obdobju. Roglič ima letos veliko izjemnih dosežkov, ki si jih je prikolesaril skozi vso sezono. Verjamem, da bo žirija znala ceniti skoraj 12 mesecev dirkanja in ne le en mesec oziroma še manj. Izjemno je, da je Bernal na Touru zmagal z 22 leti, vendar je bil še tri dni pred koncem dirke pomočnik Gerainta Thomasa, ni imel pritiska, da mora zmagati. Roglič je s to mislijo prišel že na Giro, na katerem bi bržkone zmagal, če ne ni imel zdravstvenih težav. Zmagal je na Vuelti, na dirkah po Združenih arabskih emiratih, Tirreno–Adriatico, po Romandiji. Zmagoval je vso sezono, zlato kolo bi moralo biti njegovo. Bernal je tudi precej mlajši, ima še dovolj časa, da osvoji to lovoriko.


 

Vi ste jo osvojili leta 2002, ko ste zmagali tudi na dirki Milano–Sanremo in na svetovnem prvenstvu v Zolderju. Sta bili to največji med vašimi 167 zmagami?

V vsaki zmagi se skriva nekaj posebnega. Vsakič ko prvi prečkaš ciljno črto, čutiš izjemno zadovoljstvo, ne glede na to, ali gre za najmanjšo ali največjo dirko. To pomeni, da si vse svoje delo do tistega trenutka opravil dobro. Nekatere dirke pa imajo za seboj vendarle večjo zgodbo. Od otroštva sem si želel postati svetovni prvak, da bi eno leto nosil mavrično majico. S tem dosežkom vstopiš v poseben klub, v kolesarstvu si vse življenje svetovni prvak, če ti je to enkrat uspelo. Najbolj sem si želel teh dveh zmag. V Sanremu sem potreboval 15 poizkusov, da sem enkrat zmagal, na SP sem imel samo eno priložnost in to sem izkoristil. Med kariero sem uresničil vse svoje tekmovalne želje in sanje, zdaj je lepo spremljati kolesarstvo iz naslanjača.


 

Tudi v vaših časih je bilo v poklicni karavani veliko Slovencev, kako se jih spominjate?

Najbolje se kajpak spominjam Martina Derganca, saj sva bila skupaj v ekipi, dobro se spominjam tudi gostovanja Gira v Ljubljani. Bilo je še veliko drugih dobrih slovenskih kolesarjev, vendar je medijski odmev zdaj povsem nekaj drugega, ko imate šampiona, kot sta Roglič in Pogačar.
 

Italijansko kolesarstvo ju ta čas nima. Nekoč je bilo polno zvezdnikov, še posebej v časih, ko ste navduševali vi in Pantani. Zdaj je prvo ime 35-letni Vincenzo Nibali, ki ima pred seboj le še leto ali dve na najvišji ravni. Kaj potem?

Kolesarstvo je tudi igra narave, ki je enkrat bolj radodarna, drugič manj. Imeli smo izjemne rodove, po odhodu Nibalija, kot kaže, ne bomo imeli nikogar, ki bi lahko igral glavne vloge na največjih dirkah. Upajmo, da nas kateri od mladih kolesarjev preseneti. Gotovo pa je padec povezan tudi s finančnimi zmogljivostmi. Dejstvo, da v Italiji ni dovolj denarja za moško ekipo v svetovni seriji, je skrb vzbujajoče. Prej ali slej bomo morali spet več investirati v našo kolesarsko šolo, da bomo našli nove pantanije, bartolije, bettinije.


 

Italijanska reprezentanca tudi na novo zlato v moški cestni dirki na SP čaka že od leta 2008. Letos je sicer v Yorkshiru taktično malodane brezhibno izpeljala dirko, na koncu pa je v dežju in mrazu favoriziranega Mattea Trentina presenetil malo znani Danec Mads Pedersen. Kako sta videli ta razplet?

Trentin je po moji oceni zlato izgubil, ko je iz vodilne skupine odpadel prvi papirnati favorit Mathieu van der Poel. Takrat je vloga prvega favorita padla nanj, pritiska pa ni prenesel, ni imel več dovolj mentalne energije, da bi se boja za zlato lotil drugače. Pedersen je bil v izjemno zahtevnih razmerah najmočnejši, zasluženo je zmagal.
 

Profesionalci so na SP sedem ur dirkali v nalivu pri manj kot 10 stopinjah Celzija, večina favoritov je »zmrznila« na kolesih, je dirkanje v tako ekstremnih razmerah sploh še smiselno?

Morali bi postaviti neke meje predvsem glede zahtevnosti vzponov in tras za vožnje na kronometer, ki niso več podobne vožnjam na kronometer. Nimamo pa možnosti, da bi dejali, danes dežuje, bomo raje dirkali jutri. Vendar je tudi to ena lepih plati kolesarstva.


 

Ena grših so doping in zakulisne igre, ki so pripeljale tudi do tragične Pantanijeve smrti. Ta saga se zdi neskončna, več kot 15 let je že minilo, vendar še vedno polni italijanske medije. V preteklosti ste že dejali, da ne verjamete, da je storil samomor. Bo resnica kdaj prišla na dan?

Upam, da bomo kdaj izvedeli, kaj se je zares zgodilo. Sem pa žalosten, če se od leta 2004 do sedaj nismo dokopali do resnice, dvomim, da se bomo v prihodnje. To so težke stvari za njegovo družino in tudi za nas, ki smo bili njegovi prijatelji.
 

Kolesarski nostalgiki se poleg Pantanijevih gorskih podvigov radi spominjajo tudi vaših šprintov, s katerimi ste slavili 42 zmag na Giru in 12 na Touru. Ko vam je znameniti Saecov vlak pripravil šprint, se je vedelo, kdo pije in kdo plača v karavani, predvsem pa, kdo bo zmagal. Zdaj je v šprintih veliko nereda, padcev in različnih zmagovalcev, zakaj?

Kot vse stvari v življenju, se tudi kolesarstvo spreminja. Zdaj se kolesarji in njihove ekipe povsem drugače lotevajo dirk, kot smo se jih mi pred 20 leti. Vendar še vedno zmaga najboljši kolesar in najbolje organizirana ekipa. Zdaj se zdi boj za najvišja mesta v šprintih bolj enostaven, kot je bil nekoč, ko si moral vse predvideti do potankosti, da si bil na pravem mestu ob pravem času. Več je kaosa in padcev, ker ni več ekipe, ki bi že nekaj kilometrov prej vse vajeti dirke prevzela v svoje roke. Zdi se mi, da je med šprinterji sedanjega rodu tudi manj tekmovalnosti in agresivnosti, kot je je bilo med nami.


 

Zakaj je potem kolesarstvo bolj nevarno, kot je bilo, v minuli sezoni je bilo tudi nekaj nesreč s smrtnim izidom?

Na dirkah neizogibno prihaja do padcev, več je težav na treningih, v živem prometu, ki je vedno bolj gost, predvsem pa je vse manj osredotočenosti na vožnjo, saj ljudje gledajo v zaslon telefona, medtem ko vozijo. Hkrati je na cestah tudi vse več kolesarjev. Morda bo tako kot težava tudi rešitev prišla z razvojem visoke tehnologije. Pričakujem, da bomo lahko nekoč kolesa in avtomobile povezali tako, da se bo avtomobil znal sam zaustaviti pravočasno ali se izogniti kolesarju.