Tiskane izdaje
Lani je Primož Roglič s srebrom dosegel največji uspeh slovenskih kolesarjev na SP in dokazal, da je v vožnji na čas možno vse. Če je lani v Bergnu tudi Tratnik dočakal najboljše noge, ko je bilo to najbolj potrebno, je bilo tokrat že na polovici proge jasno, da Slovenija novega rezultatskega presežka ne bo dočakala.
»Na ravnini sem vozil točno tako, kot sem si želel, obračal sem pedala z načrtovano močjo in to mi je vlilo novo energijo. Tudi prvi kilometer vzpona je šel še v redu, želel sem si pospešiti in tam napasti tiste pred mano, nato pa mi je na polovici zmanjkalo energije v nogah. Poizkušal sem do cilja še popraviti, kar se je dalo, predvsem pa sem se boril sam s sabo vse do cilja. To res ni bil moj dan, razočaran sem, saj sem po uspešni sezoni pričakoval veliko, a se ravno na najbolj pomembni dirki ni izšlo,« je strnil misli Tratnik.
Progo poznal do potankosti
Prvi vmesni čas je Tratnika uvrščal na rob trideseterice, a bi moral biti v zahtevnejšem drugem delu proge boljši od tekmecev. Letos je na kronometrih že velikokrat dokazal, da mu razgiban teren leži, tudi na krajših vzponih je lahko konkurenčen najboljšim, kar je pokazal na dirki po Slovaški in priznal poraz le Julianu Alaphilippu, tokrat pa prave moči v nogah Idrijca ni bilo, čeprav v drugih delih kronometrov vedno pridobi nekaj časa: »Nikakor ne želim iskati izgovorov za ta rezultat, zdaj je, kar je, je pa res, da je bil to moj prvi daljši kronometer in je bil tudi to morda manjši problem. A to ne more biti razlog za zaostanek, enostavno mi več iz sebe ni uspelo iztisniti.«
Tratniku borbenosti nikakor ne gre očitati, nenazadnje so se na vzponu mučili tudi precej bolj izkušeni kronometristi, le novopečeni svetovni prvak Rohan Dennis je letel po progi in tekmece pustil daleč za seboj. Zaostanek več kot petih minut in pol za Avstralcem je bil vseeno presenetljiv, Tratnik je lani denimo za Dumoulinom zaostal za minuto in 43 sekund, a tudi selektor Andrej Hauptman ne ve natančno, kaj je šlo narobe: »Pred štartom je bilo vse v najlepšem redu, Jan je bil osredotočen in sproščen, nato je šel po ravnini v pravem ritmu in nič ni izgledalo, da bo šlo kaj narobe. Pred SP je naredil vse, kar je lahko, bil je na višinskih pripravah, progo si je ogledal vsaj petkrat, to je bilo vidno tudi iz avtomobila. V ovinkih sploh ni potreboval napotkov, bil je hiter, a na koncu na kolesu vedno odločajo noge in tokrat ni imel pravih. To je šport, videli smo, kako hitro ti sreča obrne hrbet.«
Učne ure z najboljšim
Spet pa se je pokazal ogromen razkorak med kolesi najbogatejših ekip in njegovim guerciottijem, ki se po aerodinamiki ne more primerjati z, denimo, specializedom. »Klubska oprema je, kakršna je, tu ne morem storiti ničesar, a oni niso specialisti za vožnjo na čas in to se pozna. Moje kolo zagotovo ni konkurenčno, a hkrati tudi ni izgovor, saj sem z enakim že bil med najhitrejšimi na svetu,« je dejal.
Oprema bo že prihodnje leto precej boljša, ko bo v Bahrain Meridi imel na voljo vso podporo specialistov in tudi znanje svetovnega prvaka Dennisa, ki se tako kot Tratnik seli k zasedbi Gorazda Štanglja in Milana Eržena. »On je eden najboljših na svetu, je izkušen, jaz pa se še vedno učim na vsaki dirki, šele eno leto se res pripravljam na kronometre. Poizkušam si na internetu prebrati čim več o tem, kakšno opremo izbrati, on pa ima ob sebi najboljše trenerje za vožnjo na čas, ki obvladajo vsako podrobnost. Od njega se bom naučil ogromno,« je dodal Tratnik.
Dolga sezona pa za »Syuka« še ni končana. V nedeljo bo pomembna cestna dirka: »Veselim se, da bom končno dobil družbo kolegov, zdaj mi je bilo že kar malo dolgčas, saj sem že mesec dni sam v sobi. Če sem imel zdaj smolo, upam, da bodo noge prave vsaj v nedeljo in bom čim dlje ob Primožu, potem pa sledi zaslužen dopust.«
