Celjski Luka (vsaj v kopalnici) kot Billy Idol: pleše sam (VIDEO)

Celje - Luka Žvižej je več kot 20 let posvetil rokometu in v njem dosegel skoraj vse, kar je lahko. Najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance je kariero sklenil lansko poletje, a ostal v rokometu in se posvetil trenerskemu delu v Celju Pivovarni Laško. To je dal za nekaj časa na stran, ko je sprejel izziv in se pridružil udeležencem televizijskega šova Zvezde plešejo.

Ko je po tednih napornih plesnih vaj napočil čas, da novo znanje pokaže slovenski javnosti, pa je udaril koronavirus in vse skupaj zamrznil. Luka tako kot večina državljanov zdaj v osami svojega doma na Proseniškem pri Celju v krogu najbližjih čaka, da bo more konec. Pošteno ga že srbijo pete ...



»Zelo, zelo družinsko se imamo tukaj. Že dolgo ne tako. Držimo se doma, na srečo je vreme lepo. Imamo teraso in smo lahko veliko zunaj. Blizu je gozd, tako da se lahko gremo sprehodit ob varni distanci do drugih,« je novo dnevno rutino opisal Žvižej, ki si pred kratkim dokončano hišo deli z ženo Daco ter petletnima dvojčkoma Krisom in Janom.



Je težko nadobudneža držati na vajetih? »Ves čas je akcija, ampak sta v redu. Dovolj sta stara in razumeta, da doma nismo zato, ker bi bile počitnice. Vesta, da je gibanje omejeno in da se ne smemo družiti z nikomer, tudi ne s prijatelji iz vrtca. Saj sta drug drugemu dovolj,« nadaljuje Žvižej in prizna, da tudi njemu ni hudega.
 

Toaletnega papirja ni bilo na listku

»Vsaj zdaj na začetku kar paše, da se vse skupaj doma malo umiri, da lahko v miru zadihamo. Nismo vajeni takih stvari. Kar smo si prej vedno želeli, da bi bili doma in imeli čas zase, imamo zdaj na pretek. Morda se sliši pregrobo, če rečem, da je vsaka stvar za nekaj dobra, saj izbruh koronavirusa gotovo ni dober, toda zdaj vidimo, kako je, če si skupaj 24 ur na dan. Krize sicer ni, malo se 'hecamo', izkoriščamo pametne naprave, se s prijatelji in sorodniki družimo na daljavo. Fanta sta tudi vesela, ker sta lahko več časa na igricah in jima ne 'teživa' preveč.«



Žvižej ni bil med tistimi, ki jih je zagrabila panika in so izropali velike trgovske centre. »Tega nisem razumel, morda smo vzeli kakšno stvar več, toaletnega papirja pa že nisem kupoval. To je zadnje, na kar bi se spomnil in imel zapisano na nakupovalnem listku.«



Kako je s kuhanjem pri njih? »Glavno besedo ima seveda Daca, sem se pa tudi jaz že dvakrat 'razjezil' in rekel, zdaj bom pa jaz nekaj skuhal. Pa saj skuhati ni tak problem, večji so ideje, kaj skuhati, da se jedilnik ne ponavlja preveč. Na srečo je tu internet, hitro dobiš kakšno zamisel. Opazil sem, da smo preveč kopičili stvari v zamrzovalniku, zdaj bomo vse skupaj malo 'popucali'. Pa tudi lopo in še kaj, človek se hitro zaposli v hiši,« se na razkošje še malce privaja blokov­ski otrok iz celjskega Dečkovega naselja, kjer sta odraščala z mlajšim bratom Miho, prav tako rokometašem. Ta si je dom našel na Danskem. »Smo stalno v stiku, v redu so tam gori. Tudi na Danskem je izredno stanje, nekateri ukrepi so še strožji kot pri nas.«


 

Razred 2020 je velika družina

Kariero, ki ga je vodila iz Slovenije v Španijo in na Madžarsko, je Luka sklenil lani v Nemčiji pri 39 letih in se uradno poslovil jeseni na Rokometni simfoniji skupaj z dolgoletnim soigralcem Urošem Zormanom v polni dvorani Zlatorog. Takrat je že bil vključen v strokovni štab celjskega kluba in je začel novo zgodbo. Toda vmes je kljunila plesna žilica.

»Ta šov sem spremljal že od začetka pred tremi leti in me je takoj pritegnil. Vedno me je zanimalo, kako se je mogoče v tako kratkem času naučiti plesati, koreografijo. Rekel sem si, če bi bila možnost, bi poskusil. Lani poleti je potem res prišlo sporočilo in še klic. Takoj sem bil za. Najprej interv­ju, pa preizkus, bil sem sprejet. Ni mi žal. Ekipa, s katero delamo, je res 'top', tudi naš razred 2020 z desetimi pari se je odlično povezal. Vsega skupaj je več kot 50 ljudi. Ni, da ni, zares profesionalno,« se je v soju žarometov od nekdaj dobro znašel Žvižej.



Prejšnjo nedeljo bi moral prvič zares zaplesati pred kamerami, vendar bo moral še počakati. »Škoda, ogromno smo trenirali, po cele dneve. Bilo je naporno, ne samo telesno, ampak tudi v glavi, dogajajo se nove stvari, ki si jih moraš zapomniti, preden ti pridejo v kri. Česa takšnega prej nikdar nisem počel. Trenirati sem vajen, to ni težava, vendar je bil prvi teden res naporen: treningi, snemanja, vaje, ne nazadnje vožnja v Ljubljano in nazaj. Tu mi je šla na roko soplesalka Tadeja Pavlič in sva nekaj treningov naredila v Celju,« je zakulisje malce osvetlil Luka, ki lahko zdaj kot Billy Idol pleše s seboj ...

»Čudno je, prej deset dni čistega adrenalina, potem pa naenkrat nič. Prvi dan je bila kriza. Smo pa ostali v stiku prek skupine na družbenem omrežju, naredili smo tudi plesno pantomimo, ki je šla v živo prek instagrama. Upam, da smo s tem komu popestrili dan.«


 

V kopalnici se zgodi marsikaj

Ko bo enkrat konec kriznih razmer, naj bi šel šov naprej. »Verjetno že. Upam, da bomo lahko nadaljevali. Prej bo potrebnega nekaj treninga, da obnovimo znanje. Ponavljati korake doma ni enako, pleše se vendarle v parih. Tadeja je krasna, upam, da je bila zadovoljna z mano. Obvlada stvari, na plesnem parketu sva se super ujela,« je bil nad svojim napredkom navdušen Žvižej, ki treme sicer nima, strahospoštovanje do nekaterih eksotičnih plesov, kot je denimo salsa, pač.



»Vse se da do neke normalne mere natrenirati. Res pa je, da se moraš v tak ples vživeti. Ni samo to, da znaš narediti pravilen korak, v tem moraš biti z dušo in telesom. Pomembna je mimika obraza. Samozavest. V tem se ločijo dobri od povprečnih. Telo se mora zliti z glasbo in ritmom. Prvo pravilo pa je, da moraš v plesu uživati. Vsak, tudi če ne prizna, rad malo pomiga, ko sliši dobro glasbo in je dobre volje. Pa naj bo v avtu ali kopalnici, kjer se zgodi marsikaj očem skritega. To je v nas. Jaz v tem uživam. Zdaj smo dali to malo na stran, ampak saj bomo spet skupaj.«
 

Planet naj malo zadiha

Rokometa niti približno ne pogreša tako kot plesa. »Z rokometom sem končal. To je bilo najlepše obdobje v mojem življenju. Dal mi je vse, kar imam in kar sem. Tudi disciplino. Z rokometom ostajam, sem si pa dal malo duška, dokler traja oddaja Zvezde plešejo. V klubu so mi šli na roko in mi omogočili, da preizkusim nekaj novega. Morda pa prinesem kakšen nov gib v igro.«



Tudi rokometa še lep čas ne bo, Celje se je po šestih letih uvrstilo med najboljših 14 ekip v Evropi, a ni gotovo, ali se bo sezona sploh nadaljevala ... »Vsem je žal, da se je življenje ustavilo. Rokometa ni, plesa ni. A tu gre za nas, najbolj pomembno je, da ostanemo zdravi. Vse drugo lahko počaka. Če bomo odgovorni, bo stvar prej minila in se bomo vrnili v ustaljene tirnice. Do takrat pa izkoristimo vsak trenutek z najbližjimi. Ne nazadnje smo nehote omogočili planetu, da malce zadiha.«