»Šport radira moj ego. Na cilju od njega ne ostane nič«

Če hočeš nekoč postati direktor, se ukvarjaj s športom. Tudi če v tem ne blestiš – ni važno, samo da to počneš, poudarjajo poslovni svetovalci. »Pozabi na točke, samo igraj,« pravi Evelyn Orr z inštituta Korn Ferry, »s tem pridobiš jeklene živce, neustrašnost in željo po zmagi.«

Revija Fortune ocenjuje, da je bilo kar 95 odstotkov šefov 500 največjih ameriških korporacij v mladosti aktivnih športnikov, serija globalnih študij družbe Ernst & Young (EY) in športnega portala espnW pa kaže, da je 90 odstotkov žensk, ki zasedajo vodstvene položaje, nekdanjih športnic. Če gledamo samo top menedžerske položaje, ta delež naraste na 96 odstotkov. Povezava med uspehom in ukvarjanjem s športom je pri ženskah še bolj očitna.

Pripravi za poklicno kariero

Ocenjevalni testi voditeljskih sposobnosti vodstvenih kadrov, ki jih opravljajo na inštitutu Korn Ferry, kažejo, da so tistim, ki se najbolje izkažejo, skupni vztrajnost, pogum in želja po uspehu. Vse te sposobnosti je mogoče pridobiti z ukvarjanjem s športom. Posebej so analizirali ženske.



»Menedžerke, ki so na testih dosegle največ točk, so petkrat pogosteje od manj uspešnih blestele pri ocenjevanju poguma. Če k temu dodamo še, da so bile desetkrat verjetneje pripravljene tvegati, dobimo značaj poslovne ženske, ki je sposobna podjetje pripeljati na popolnoma drugo raven,« poudarja Evelyn Orr.

Čeprav ji na poti do visoko zastavljenega cilja ne zaupajo in dvomijo o njenih sposobnostih, ji z jeklenimi živci, odpornostjo in samozavestjo uspe. Še posebej jih motivirajo izzivi. Številne ženske, ki postanejo menedžerke, si postavljajo cilje, s katerimi izzovejo same sebe, preveriti hočejo, kako visoko in daleč lahko sežejo. Šestkrat bolj verjetno kot manj uspešne velik pomen pripisujejo timskemu delu. Vzporednice z veščinami, ki jih omogoči ukvarjanje s športom, so več kot očitne.

»V podjetjih in državah, kjer resno nameravajo povečati delež žensk na vodstvenih položajih, ne smejo podcenjevati vloge športa pri tem,« je za CEO Magazine poudarila Beth Brooke-Marciniak, nekdanja podpredsednica EY Globala, ob podatku, da ženske v starostni skupini 16–24 let, ki se vsaj enkrat na teden aktivno ukvarjajo s športom, v poklicni karieri verjetneje zasedejo menedžerski položaj.


 

Skupinski ali posamični šport – vseeno je

Veščine, ki jih lahko pridobimo v bolj množičnih skupinskih športih in jih s pridom uporabimo v poslovnem svetu, so timsko delo, prilagodljivost in sposobnost vodenja. Kot je za Observer povedal Peter Land, ki na newyorški univerzi predava o poslu v športu, pa s tega stališča ne smemo podcenjevati niti posamičnih športov.

Na primer tenisa: »Ko izvajaš začetni udarec, moraš prevzeti odgovornost. Ne glede na to, ali ti je servis uspel ali ne – zasluge za to lahko pripišeš samo sebi. V trenutku, ko žogica leti po zraku, imaš popoln nadzor in tvoj cilj je jasen. Pravi vodje morajo vedeti, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Pa naj bo to pri tenisu, golfu, med tekom ali pri kateri koli drugi stvari, kjer je ključen ta koncept trenutka in popolnega nadzora v njem.«

Šport gradi značaj, uči osnovne socialne veščine in spodbuja predanost, odločnost in tekmovalno miselnost, še navajajo v CEO Magazine ter omenjajo nekatere vidne poslovneže, ki so močno povezani s športom: med njimi so Brian Moynihan, prvi mož Bank of America, ki je igral ragbi, nekdanja menedžerka družbe HP Meg Whitman je plavalka, tenisačica in košarkarica, prvi mož Facebooka Mark Zuckerberg se je ukvarjal s sabljanjem.


 

Ko je najteže, si najbliže

Tudi med slovenskimi podjetniki, menedžerji in drugimi poslovneži so številni zavzeti športniki. Srečamo jih na košarkarskih in teniških igriščih, jadralnih poljih, atletskih stadionih, na kolesarskih in tekaških prireditvah, na rečnih brzicah, v skalnih stenah ... Zakaj šport? Kako jim pomaga pri poslu?

Dušan Olaj, direktor in lastnik Duola, pravi, da je šport del njega, skoraj že način življenja. Lahko je kratek jutranji tek po barjanskih ravnicah ali 12-urna tekma Ironman. »Če je vsakodnevna športna aktivnost bolj ali manj odklop ali koristno uporabljen čas za reševanje kakšnega poslovnega problema, je Ironman preizkušanje lastnih meja. Štiri kilometre plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka v manj kot 12 urah je izjemen boj med fiziko telesa in njegovim umom. Meditacija. Šport radira moj ego, tako da običajno po prihodu v cilj od njega ne ostane nič več, niti mali o ne,« opisuje Dušan Olaj.

Med športom in poslom ne vidi razlike. Za oba velja, da če želiš uspeti, moraš prečkati cilj. »Nikoli se ne predaj. Ko je najteže, si najbliže. Šport te nauči racionalnosti. Ne bodi prehiter in ne prepočasen. Bodi vztrajen. Le čas je tisti, ki človeku da neprecenljive izkušnje. Meni daje predvsem zaupanje vase, zaupanje v to, kar počnem. Laže premikam meje poslov. Daje mi tudi neskončno potrpežljivost na poti do cilja. In seveda spoštovanje do vseh okoli sebe,« je Olaj prepričan, da je to zmagovita formula.


 

Sprostitev in polnjenje baterij

Lucija Sajevec, direktorica AMZS, razmišlja, da je ljubezen do športa najbrž podedovala. Njen dedek, oče in teta so dirkali, tako da je od mladih nog »dihala« bencin. V mladosti je tekmovala v kartingu, preizkusila se je v formuli ford, formuli 3, cestno- in gorskohitrostnih dirkah, v reliju. »V zadnjih letih rada sedem na trial motocikel, imam tudi tekmovalno licenco. A mnogo bolj kot tekme me šport privlači kot način sprostitve in polnjenja baterij. Nad trialom sta navdušena tudi otroka, zato mi šport prinaša še dodatno veselje, za nas je način življenja,« poudarja.



Šport, prav tako kot katera druga podobna aktivnost, je zelo pomemben, saj vcepi zavedanje, da v življenju ni bližnjic. »Z uspehi si nagrajen le, če si pripravljen trdo delati in vztrajati. S to zavestjo in vrednotami, ki jih pooseblja šport, se laže spoprijemaš z izzivi v poslovnem svetu ali na drugih življenjskih področjih. Šport mi je, denimo, prinesel tudi spoznanje, da ko imaš čelado na glavi, nihče ne ve, ali si ženska ali moški – zato močno verjamem v raznolikost in vključevanje.«
 

Vsak je samo člen v verigi

Gorazdu Lampiču, direktorju in solastniku podjetja Elaphe, je šport v mladosti dal samozavest, pomeni mu zdrav način življenja, vliva mu zdravo tekmovalnost tudi v poslu.

»Še kot aktiven športnik deseterobojec sem pridobil delovne navade, ki mi pomagajo tudi v poklicni karieri. Naučil sem se, da samo trdo delo prinese rezultat. Med športom in poslom brez težav vlečemo vzporednice; prek športa – kjer so sistemi preprosti in pravila jasna – posel – v katerem je vse to veliko bolj kompleksno – laže razumeš. Naj pojasnim: športnik prej ali slej spozna, da so njegovi nastopi sicer zelo pomembni, a so del nečesa večjega, da so pomembni tudi trener, sponzorji, fizioterapevti, organizatorji in drugi. Akterjev je več in vsak v verigi ima pomembno vlogo, ki jo mora uspešno opraviti, da dosežejo skupni cilj,« je razmišljal Lampič in dodal, da je tudi podjetništvo »ekipni šport«.



Vsega tega sicer ne ugotovimo samo prek športa, ampak lahko tudi prek znanosti, umetnosti … Pomembno je, da se ukvarjamo z neko dejavnostjo, v kateri se kalimo in iz katere lahko prenesemo izkušnje v kariero in življenje.

»Ob tem, ko iščemo meje, ko želimo biti v športu vse boljši, hitrejši in močnejši, v poslu vse večji in bogatejši itn., se mi zdi pomembno, da to prerastemo in prenesemo na življenjsko pomembne stvari. Eden izmed mojih vzornikov, Michael Jordan, je v ligi NBA osvojil šest prstanov, šest naslovov prvaka, osebnostno pa me je vendarle razočaral, ker je ostal omejen na šport, tekmovalnost in ego. To je pomembno, ker je sicer človek, kljub temu da je na nekem področju dosegel nebo, nesrečen,« je poudaril Gorazd Lampič. Kot je dejal, se moramo vprašati, kako lahko na primer uspeh v športu uporabimo kot odskočno desko na drugem področju.