Tiskane izdaje
S takšnimi projekti akvarij opravlja svojo drugo dragoceno funkcijo. »Akvarij je banka, svetišče in Noetova barka hkrati,« poudarja prvi poznavalec biodiverzitete morja dr. Lovrenc Lipej.
Veliki leščurji očitno ne bodo več dolgo povzročali preglavic upravljavcem kopališč ob slovenski obali. Naj spomnimo, da jih morajo že od leta 2014 s posebnim dovoljenjem agencije za okolje presajati iz plitvega morja portoroškega kopališča v globlje vode. Bili so namreč nevarni za kopalce, marsikateri se je na njih porezal.
Leščurji ob oseki na osrednji plaži v Portorožu. Foto Boris Šuligoj
Pred nekaj desetletji so leščurji skoraj povsem izginili iz Jadrana in tudi iz našega morja. Leta 2007 so se nenadoma množično spet pojavili, le nekaj centimetrov veliki in v precejšnjem številu. Po vsem sodeč so njihovi sovražniki izginili, hkrati so se pojavile ugodne okoliščine, da so se spet razrasli. Toda v našem morju bodo, kot kaže, težko še dolgo kraljevali. Znanstvene raziskave so pokazale, da je krivec za množične pogine v zahodnem Sredozemlju pražival, parazit Haplosporidium pinnae, vrstno specifična vrsta, ki napada samo eno vrsto živali, nevretenčarje. »Problem pri leščurjih je, da je smrtnost v teh okoljih 99,9-odstotna. Omenjene zajedavce so zaznali tudi v Jadranskem morju, odkrili so jih že vse do Zadra oziroma Dugega otoka. To pomeni, da je res samo vprašanje časa,« pravi biolog z morske biološke postaje inštituta za biologijo dr. Borut Mavrič. Leščurji v takih primerih preživijo samo v lagunah ali drugih posebnih okoljih, ki so znana po večjih nihanjih slanosti in temperature morja.
Rezervna zibelka za primer katastrofe
Po Mavričevih besedah so dobili dovoljenje za presaditev 75 leščurjev v Škocjanski zatok, kjer jih še ni bilo. Seveda bi njim nevarni zajedavci lahko priplavali tudi v ta renaturirani zaliv, vendar sta tam slanost zaradi pritoka sladke vode in temperaturno nihanje zaradi plitvosti veliko manj naklonjena tem praživalim. Leščurji se sami naselijo tudi v strunjanski laguni Stjuža. Na morski biološki postaji načrtujejo, da bi vsaj 25 primerkov naselili v piranskem akvariju. To bi se že zgodilo, če ne bi jesenska poplava, ko je morje zalilo del akvarija, povzročila nekaj tehničnih zapletov.
»Radi bi uredili poseben, od morja povsem ločen sistem, s sistemom prečiščevanja z UV-filtri, da bi preprečili vstop sovražnikom leščurjev. Čeprav se zdi število osebkov majhno, pa bi se lahko v primernem okolju razmnoževali in bi lahko vzgojili tudi mlade školjkice. Podoben projekt so že začeli v Pulju, je dobro finančno podprt, saj so zastavili nekakšno gensko banko za leščurje. To pomeni, da akvarij s takim projektom potrdi svojo povsem drugo funkcijo nekakšne rezervne zibelke za primer katastrofe in ni več samo nekakšno nepomembno razstavišče živih eksponatov,« pojasnjuje Mavrič.
Piranski akvarij obišče 45.000 ljudi na leto.
Čeprav so še ne tako daleč nazaj nekateri menili, da akvariji niso dovolj do narave prijazne ustanove, pa nas o tem povsem nasprotno prepričuje poznavalec slovenske morske biotske raznovrstnosti Lovrenc Lipej, ki poudarja, da z akvarijem tesno sodeluje tudi morska biološka postaja in z njegovo pomočjo bogati znanstvene raziskave morja.
»Akvarij niso samo goli prostori, stene, bazeni, eksponati, ampak tudi ljudje v njem. V piranskem je delovalo nekaj čudovitih ljudi, od prvega piranskega akvarista Zvoneta Kralja, do Valterja Žiža in zdaj dr. Manje Rogelja. S pomočjo akvarija smo odkrili nekatere nove vrste, denimo tujerodno ribico terapon, prve in edine primere albinističnega električnega morskega skata na svetu, tudi morskega psa skušolovca in spregledano vrsto rdečekleščo rakovico,« razlaga Lipej.
Stičišče in izobraževalna ustanova
Pomembno poslanstvo novodobnih akvarijev je pritegniti obiskovalce in jih seznaniti z nujo po ohranjanju in raziskovanju vrst. Zato so akvariji tudi vse bolj priljubljene izobraževalne ustanove. Srečanje z živimi morskimi bitji je nekaj povsem drugega kot učenje v šolski učilnici. Tukaj se lahko poučijo o biodiverziteti ali pa o procesu bioinvazije in tropikalizacije našega morja, pojasnjuje Lipej. »Mnogi si življenja pod morjem sploh ne bi mogli predstavljati, ker nimajo možnosti, da bi se potopili v ta svet. Nekateri znanstveniki domnevajo, da je pomanjkanje stika javnosti z morskim življenjem in morskimi habitati glavni razlog za razmeroma nizek status varovanja morja,« pravi vsestransko razgledan biolog, ki akvarij primerja s »svetiščem«, ker se tu zbirajo domačini, strokovnjaki, ljubitelji morja, ribiči, ki so tako ali drugače povezani z biodiverziteto.
Po njegovem je imel piranski akvarij srečo, da so ga vodili morju predani ljudje, zato je tudi postal stičišče pomorskih zanesenjakov. »Prav tako ta ustanova skrbi, da lahko ponovno oplajamo v morju tisto, kar je bilo izgubljeno. Okolju lahko vrača vrste,« meni Lovrenc Lipej. Vodja piranskega akvarija Manja Rogelja se strinja, da lahko akvariji poskušajo reševati posamezne vrste pred popolnim izginotjem. »Iz drugih akvarijev nas učijo, da je leščurje zelo težko prehranjevati, ker so filtratorji, prečrpajo veliko vode in veliko pojedo. Hkrati moramo skrbeti, da z vodo ne pripeljemo v bazene njihovih sovražnikov. Preden jih bomo posadili, bi bili radi prepričani, da bomo znali pravilno skrbeti zanje,« pravi Rogelja, sicer veterinarka po izobrazbi.
Z leve: dr. Borut Mavrič, dr. Lovrenc Lipej, dr. Manja Rogelja in Robert Turk. Foto Boris Šuligoj
Za zdaj že tri četrt leta dobro skrbijo za štiri leščurje. Pred leti si v sanjah ne bi smeli dovoliti imeti zavarovanih vrst. Od lani imajo lahko ponovno jastoge, dve vrsti morskih konjičkov, vijoličaste morske ježke, rakca nagajivčka, bledo morsko zvezdo ... To so vrste, ki so bile pred leti prepovedane in je zaradi nekaterih proti akvariju celo ukrepala inšpekcija. Država je namreč spremenila predpis, ki po novem dovoljuje prikazovanje tudi zaščitenih vrst v izobraževalne namene. Še zmeraj skrbijo tudi za poškodovane želve. Teh je v mrežah piranskih ribičev precej manj, več jih poškodujejo ladijski vijaki in jim morajo zakrpati oklep. Ko jih pozdravijo, jih vrnejo v morje. Načeloma bi lahko v piranskem akvariju spet prikazovali želve, ki bi bile tukaj začasno na rehabilitaciji.
O morju vedo več šolarji iz drugih predelov države
Piranski akvarij oziroma tamkajšnja gimnazija, elektro in pomorska šola sta nedavno z denarjem iz evropskega sklada za ribištvo in v tesnem sodelovanju z morsko biološko postajo izdala prvo zahtevnejšo, znanstveno zasnovano knjigo Ocean v malem. To je vodnik, monografija in učbenik hkrati, ki pomaga razumeti vlogo in poslanstvo akvarija. V njem imajo približno 185 vrst, odvisno od letnega časa, od tega 65 vrst rib, drugo so nevretenčarji. Sestavni del projekta so bile delavnice, na katerih je sodelovalo 400 otrok. Manja Rogelja je namreč opazila, da o morskem življu presenetljivo vedo več šolarji iz drugih delov Slovenije, iz šol v naravi, kot otroci iz istrskih šol, ki se očitno pri pouku ne učijo ravno veliko o morju. Za zdaj so natisnili tisoč izvodov, letos bodo knjigo izdali še v angleščini.
Lovrenc Lipej dodaja, da je znanstvena knjiga o akvariju, ustanovljenem leta 1964, potrditev njegovega zorenja, prišel je v zrelejše obdobje, v katerem ima veliko pokazati in povedati. »S strokovnega vidika je to knjiga o najpomembnejših predstavnikih biodiverzitete; v knjigi je objavljenih 171 vrst, nekaj tudi takih, ki so prevelike, da bi bile v akvariju. Prav tako je dokument o tem, kaj je piranski akvarij prispeval v svetovno zakladnico naravoslovne publicistike,« pravi Lipej.
Celotna stavba
Petnajst let po temeljiti prenovi piranskega akvarija se znova ponuja priložnost, da bi odkupili prostore nad njim, saj so lastniki, to so Hoteli Bernardin, začeli postopek prodaje. Če bi država res razumela pomen in vlogo takega akvarija, bi že pred poldrugim desetletjem celotno stavbo namenila morju in tistemu, kar »ocean v malem« zares pomeni za pomorski narod. Za zdaj pa je velik dosežek že znanstveno zasnovan vodnik o tej ustanovi, ki se na različne načine loteva reševanja življenja v morju.
