Tiskane izdaje
Ana Gros je kapetanka v žlahtnem pomenu besede. Pa ne zgolj zato, ker trese mreže kot za stavo. Odkar so Slovenke prispele v Pariz, je bila na čelu kolone, suvereno vodila ekspedicijo, očarala osebje na letališču in svojo “čredo” pripeljala v Nancy, kjer je že na prvem treningu zasijala v soju žarometov. Tukajšnji sedmi sili je rade volje ustregla, se nastavljala objektivom in neumorno z nasmeškom odgovarjala na vedno ena in ista vprašanja. Za marsikoga bi bil to ogromen stres.
Ana Gros je prva vstopila v dvorano Jean Weille. FOTO: Jure Eržen
»Ah, saj sem pričakovala nekaj takšnega in se v podzavesti pripravila, že nekaj dni prej so mi dali vedeti, kaj me čaka prvi dan. Francozi so pač takšni, da so navdušeni, če kdo govori njihov jezik, in postanejo radovedni,« Grosova ni hotela omeniti, da je zanimanje sedme sile tudi plod njenih rokometnih veščin. Čeprav šele prihaja v najboljša leta za športnico, je njen “cv” že kar zajeten.
Prezgodaj v tujino
Da bo iz te moke okusen kruh, je bilo jasno že, ko je vzhajala v matičnem Velenju, še bolj, ko se je preselila v Ljubljano ter blestela pri Olimpiji in Krimu Mercatorju, s slednjim je v sezoni 2009/10 debitirala v ligi prvakinj in takoj prepričala bogati Györ, da jo je pri 19 letih zvabil v svoje vrste. Ker 186 cm visokih levorokih igralk pač ni na pretek.
A na Madžarskem je po spodbudnem začetku v senci uveljavljenih zvezdnic vse pogosteje grela klop in začela nazadovati. »Ko zdaj pogledam nazaj, so imeli prav tisti, ki so govorili, da sem šla prezgodaj na tuje. Preskok iz Krima v Györ je bil prevelik. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se odločila drugače, ampak ničesar ne obžalujem,« je v slogu šansonjerke Edith Piaf povedala Grosova.
Slovenke z Ano Gros si obetajo soliden rezultat na EP v Franciji. FOTO: Jure Eržen
»Tako je pač bilo. Na koncu je prišlo vse na svoje mesto in zdaj igram najboljši rokomet v moji karieri,« v trenutku uživa Grosova, ki jo je pot potem vodila v Nemčijo k ekipi Thüringer HC, po letu in pol toplo-hladnega obdobja pa se je preselila v Metz, kjer je zablestela v vsem svojem sijaju, pet sezon rušila klubske in osebne strelske rekorde ter osvajala francoske lovorike. Zato je bilo kar presenetljivo, da se je pred to sezono odločila oditi v Brest na drugem koncu Francije. Glede na njen renome bi kdo lahko dvignil obrv, ker se ni odločila za klub, s katerim bi lahko prišla na evropski vrh ...
Skočila iz milnega mehurčka po nov izziv
»Seveda si želim igrati v klubu, ki se uvrstil na sklepni turnir lige prvakinj in jo tudi osvojil, to je bil vedno moj največji cilj. V Brestu sicer imajo takšne ambicije, res pa se te stvari ne zgodijo čez noč. Imam še kar nekaj let pred sabo, če me bo telo poslušalo, se morda zgodi tudi to.«
Odločitev za ambiciozni Brest, ki mu v drugi sezoni med elito še ne gre čisto po načrtih, je bila kar pogumna glede na to, da so ji navijači v Metzu jedli iz rok in je bila zaščitni znak kluba iz pokrajine Lorena ob nemški meji. »Začutila sem, da potrebujem spremembo. V Metzu sem se sicer super počutila, ampak zašla sem v milni mehurček oziroma cono ugodja, zato sem potrebovala nov izziv. Kariera je kratka, nikdar ne veš, kaj se lahko zgodi. Doslej sem vselej sprejemala dobre odločitve, upam da bo tako tudi naprej,« se šesti čut ni izneveril Grosovi.
Ana Gros je za Slovenijo zbrala že 377 golov. FOTO: Jože Suhadolnik
Ostala je v isti državi, vendar je okolje precej drugačno. Brest ob obali Atlantika je skoraj 1000 km oddaljen ob Metza. »Res je drug svet. V Metzu je življenjski slog podoben nemškemu, vse poteka hitreje, po točno določenih pravilih in predalčkih, v Brestu pa je več pristnega francoskega šarma, vse je bolj umirjeno, vidi se, da je obmorsko mesto. Všeč mi je, ker spoznavam drugačno Francijo, kot sem je bila vajena.«
V novem okolju ima staro znanko iz Metza, Srbkinjo Slađano Pop-Lazić, veliko prijateljico. »Ona je eden od razlogov, da sem prišla v Brest, tudi večino drugih igralk sem poznala od prej, imamo dobro vzdušje v slačilnici,« se je ob Atlantiku kot riba v vodi znašla Ana, soigralka znane Švedinje Isabelle Gullden in domače zvezdnice Allison Pineau, s katero se bo pomerila na drugi tekmi tega EP. »Brest je pravo rokometno mesto, vzdušje je podobno kot v Metzu, še malce boljše, ker je dvorana polna tudi na vseh ligaških tekmah.«
Vrhunec reprezentančne poti domače EP 2022
Osem let je že zdoma, kar dolga doba za mladega človeka. »Dom je vedno dom, pogrešam predvsem družino, ampak sem se že kar navadila tujine. Nikoli se ne ve, kaj je za vogalom. Moja želja je še vedno, da bi po koncu kariere živela v Sloveniji, nenazadnje bi igralsko pot lahko tam tudi sklenila. Bomo videli,« domotožje še vedno ni tuje Grosovi, ki si simptome lajša z igranjem v dresu s slovenskim grbom. V njem je po uradni statistiki zabila že 377 golov, z naskokom največ med vsemi.
Ana Gros se je najprej izkazala pri ljubljanski Olimpiji že pri 17 letih. FOTO: Tomi Lombar
»Ta številka je zame novost, ne obremenjujem se z osebno statistiko. Gre za reprezentanco, v kateri se nimam za primo balerino. Dekleta ob meni lepo napredujejo, z vsakim tekmovanjem rastejo in prevzemajo odgovornost, zdaj sta mi zlasti Tjaša Stanko in Nina Zulić v veliko oporo, zadaj prihajajo nove punce. Ni me strah za prihodnost,« je optimistična Grosova, katere vrhunec reprezentančne kariere bo gotovo nastop na evropskem prvenstvu leta 2022, ki ga bo Slovenija gostila skupaj z Makedonijo in Črno goro.
Toda zdaj je osredotočena na letošnji euro. V njeni drugi domovini so Slovenci lani osvojili bron na svetovnem prvenstvu, je lahko Francija dežela lepih stvari tudi za naše punce? »Zakaj pa ne, na prejšnjih dveh prvenstvih smo presenetile in tudi tukaj se ne predajamo vnaprej, čeprav je res, da je skupina s Črno goro, Rusijo in Francijo izjemno težka, nam pa manjka nekaj igralk. Bomo videli, ničesar ne moremo izgubiti,« je še pred prvo tekmo razmišljala zvezdnica Grosova, ki so ji zvezde naklonjene tudi v zasebnem življenju, že leto dni je v ljubezenski zvezi. Ni Slovenec, niti Francoz ne. Srce se ji je ogrelo za –Kubanca. Rokometaša, kako pa drugače ...
