Ime dneva
V rubriki Ime dneva od leta 2011 predstavljamo uspešne podjetniške zgodbe z vseh koncev Slovenije, od tehnoloških, študentskih, poslovnih idej in zagonskih družb do podjetij, ki uspešno kljubujejo krizi. V infografiki smo jih zbrali na enem mestu, sproti pa dodajamo nova. Pri tem pričakujemo tudi vašo pomoč. Vabljeni ste, da na elektronski naslov
imedneva@delo.si pošljete svoje predloge, kdo si zasluži biti ime dneva.
 

Silvijan Čivre, Varis Top

Evropskim in azijskim kupcem uspešno prodajajo lastne dizajnirane radiatorje.
Ivan Gerenčer, Murska Sobota sob, 31.12.2011, 12:00
Lendava - Radiatorji nove generacije (tako imenovani dizajn radiatorji), ki so jih razvili v Varisovi družbi Varis Top, so postali oglaševalska uspešnica na spletnih straneh v Nemčiji in Švici.

Po številu obiskov je predstavitev Varisovih izdelkov na spletu na nemškem govornem področju že nekaj mesecev na prvem mestu, na Nizozemskem in v Franciji pa tik pod vrhom. Varisove dizajn radiatorje namreč kupuje vedno več zahtevnih kupcev.

Silvijan Čivre, direktor družbe, je prepričan, da bodo dizajn radiatorji v prihodnjih letih postali uspešnica tudi na najbolj zahtevnih trgih, ne le v Evropi, ampak tudi v Aziji in še kje. In to zato, ker pri njihovem oblikovanju in izdelovanju sproti upoštevajo pripombe in predvsem želje kupcev. V podjetju Varis Top je zaposlenih le 22 delavcev, prav vsi pa so vključeni v razvojno ekipo novih izdelkov, ki jih na koncu tudi naredijo. Čivre je za razvoj dizajn radiatorja z imenom Olivia letos prejel nagrado Pomurske gospodarske zbornice za področje inovacij. Sodelovanju na razpisu za nagrado GZS se je odpovedal.

Pojasnite, prosim, kaj točno so dizajn radiatorji?

Po tehničnih lastnostih se ne razlikujejo od drugih radiatorjev; izdelani so iz kakovostnih materialov in morajo imeti najboljše rezultate ogrevanja. Takšne radiatorje v Varisu izdelujemo že skoraj četrt stoletja. Ker pa smo ugotovili, da kupci želijo, da imajo radiatorji poleg osnovne funkcije ogrevanja prostorov še kakšno drugo uporabno vrednost v stanovanju - predvsem pri opremljanju in izgledu stanovanja -, smo jim ustregli. Veliko pozornosti smo namenili oblikovanju radiatorjev, njihovi končni izdelavi in seveda tudi barvam. Oblike radiatorjev smo prilagodili predmetom ali simbolom iz lokalnega okolja, kupci pa to posebej cenijo in so takšne rešitve pripravljeni tudi plačati.

Za razvoj in izdelavo takšnih radiatorjev je potrebnega več znanja in dela. Torej so tudi dražji. Ali kupci nimajo pripomb na njihovo ceno?

Ne. Zelo so veseli, če pri njihovi izdelavi upoštevamo še njihove dodatne želje, kar so pripravljeni tudi plačati. Kupcem je pomembno, da dobijo izdelek po želji in to čim prej. Kupcu kjer koli v Evropi dostavimo na dom oziroma želeno mesto v treh do štirih dneh tudi en sam radiator. Pred tem smo naročnikom radiatorje pošiljali na paletah, kar je bilo zamudno in tudi dražje. Novemu načinu dostave smo prilagodili tudi embalažo za radiatorje. Znižali smo tudi stroške in povečali učinkovitost oglaševanja. Ugotovili smo, da klasično oglaševanje v tiskanih medijih ne prinaša pravih rezultatov. Zato pa so naše predstavitve na spletu zelo uspešne. Večina kupcev tudi naroča radiatorje po spletu.

Ali obstajajo možnosti, da se vaš način dela, katerega rezultati se že vidijo, še večje pa pričakujete v prihodnjih letih, uveljavi tudi v drugih prekmurskih podjetjih?

Seveda, ne le v prekmurskih, temveč tudi v drugih slovenskih podjetjih. Slovenski izvoz ne bi smel biti odvisen samo od velikih podjetij, ki ustvarjajo 80 odstotkov izvoza. V malih podjetjih, če hočete delavnicah, ki so praviloma dobro opremljene, dela veliko sposobnih ljudi. Rekel bi, vsestranski mojstri znajo narediti in ustvariti skoraj vse, le o prodaji narejenega vedo zelo malo ali skoraj nič. Danes je za uspeh pomemben izdelek vrhunske kakovosti, ki ga znaš tudi prodati.

članek
 

Ivan Klaneček

Inovator večino izumov uporabi v praksi. V skoraj treh desetletjih so v družinskem podjetju Ing.Klan iznašli 65 inovacij.
Miha Rubin, Maribor Sat, 21.01.2012, 09:00
Maribor – »V Sloveniji je inovatorstvo dobro razvito, a zelo slabo izkoriščeno,« meni večkrat nagrajeni domači inovator Ivan S. Klaneček, ki se je z nedavnega sejma inovacij v Varšavi vrnil z zlato medaljo. Klaneček ustvarja v manjšem družinskem gradbenem podjetju Ing.Klan iz Maribora.

To podjetje, staro 28 let, sestavljata dve poslovni enoti: za projektiranje zgradb, okolja, požarno varnost in inženiring ter enota za gradbene tehnologije in inovacije. V tej razvijajo novosti v tehnologiji prenov, sanacij, vzdrževanja in zaščite objektov. »Inoviramo gradbeni material za sanacije in trajno zaščito zgradb in spomenikov pred vplivi iz okolja,« je pojasnil solastnik podjetja Mariborčan Ivan Klaneček. Po njegovih besedah izumljene materiale, ti zahtevajo predpisani način hrambe, vgrajevanja in negovanja, razvijajo na mineralni osnovi ali vodni bazi; so torej ekološki materiali.

Ing.Klan, ki sodeluje z več inštituti v Sloveniji in tujini, vseskozi deluje v smeri tehnično-tehnoloških boljših rešitev in racionalnejših izvedb pri prenovah, sanacijah in zaščitah zgradb. Lastni gradbeni laboratorij jim omogoča preiskave in razvoj inovacij različnih specialnih materialov. Inoviranje so sicer začeli že leta 1986, s finančno podporo podjetij iz Nemčije. Po desetih letih so nato prenesli inovacije s področja sanacijskih materialov tudi na slovenski trg. Če omenimo le nekaj njihovih večjih projektov pri nas, so med njimi rekonstrukcije samostana Kostanjevica na Krki, obnova fasade stavbe državnega zbora ter elaborat stabilizacije in hidroizolacije Rimskih term.

Do danes so iznašli skupno že 65 inovacij, različno avtorsko varovanih v Sloveniji, Evropi in zunaj nje. »Najboljše so tiste, ki so tržno zanimive, pri katerih niso potrebni veliki finančni vložki in jih je mogoče hitro začeti dolgoročno izkoriščati,« pojasnjuje Klaneček. Kot pravi, ne čutijo velikih težav pri prenosu inovacij, ker te nastajajo zaradi potreb delovanja družbe, projektiranja zgradb, požarnih elaboratov ter tehnologije obnov, sanacij in trajnostne zaščite. Tako je večina njegovih izumov tudi uporabljena v praksi.

Mariborska družba je v preteklih letih na raznih sejmih prejela vrsto nagrad, med katerimi je gradbeni inženir Klaneček najbolj ponosen na dve zlati medalji, iz Pittsburgha v ZDA in najnovejšo iz Varšave (za sistem obnove in vzdrževanja kulturnozgodovinskih zgradb). Pa tudi na srebrno iz Bruslja in bronasto iz Stockholma. Poleg tega so lani dobili potrjen štiriletni projekt stabilizacija in hidroizolacija temeljev zidov, podprt z evropskim denarjem.

Po ocenah Klanečka imamo v Sloveniji okrog 2000 inovatorjev, toda ne takih, ki bi stalno inovirali, temveč so to ljudje, ki so tu in tam prijavili kakšno inovacijo. Od tega evropsko primerljivega števila se jih resno in aktivno ukvarja z inovacijami samo kakšnih sto, polovica v tujini ali za tujce. Po svetu deluje kar nekaj poznanih slovenskih inovatorjev, o razmerah v tujini pa Klaneček pravi: »V pravem tržnem gospodarstvu v tujini zahtevajo lastniki od inovatorjev izdelek ali tehnologijo, ki jo je mogoče takoj prodati.«

Medtem pri nas veliko inovacij ostaja neuporabljenih, inovatorji pa v glavnem delajo ljubiteljsko, nenamensko, brez predhodne raziskave trga in brez pomoči državnih ustanov. »Tiste službe, ki so namenjene za pomoč, pa niso strokovno dovolj usposobljene. Številna svetovanja pri nas, financirana z evropskim denarjem, so bila lani večinoma nekoristna. Slovenija spodbuja inovatorstvo na neuspešen način,« meni Ivan Klaneček. Je pa pohvalil dobro sodelovanje z zavodom Aktivni slovenski inovatorji (ASI) in Uradom za patentno zaščito.

V Sloveniji so sicer po mnenju Klanečka lahko uspešni le tisti inovatorji, ki so sposobni inovacijo intelektualno zaščititi, jo sami razviti do prototipa in izdelati poslovni načrt. »Brez tega osnovnega razvoja inovacije ni mogoče pričakovati nobene finančne podpore niti v Sloveniji niti v tujini. Mimo osnovnih pogojev za uspešnost inoviranja pa veliko inovatorjev kot krivca za težave vidi državo, ki jim ne pomaga.«

članek
 

Matej Kurent z izdelki CalypsoCrystal

Izdelujejo prestižne dodatke za mobilne naprave in jih prodaja na 31 trgih, tudi v najdražji veleblagovnici na svetu.
Barbara Pavlin, gospodarstvo Sat, 11.02.2012, 09:00
Ljubljana – Pred letom so bili neznani, danes pa prodajajo po vsem svetu. Calypso Crystal izdeluje prestižne dodatke za mobilne naprave in jih prodaja na 31 trgih. Direktor Matej Kurent pravi, da je zgodba za izdelkom tista, ki mu da pečat.

Ko so razmišljali, kaj ponuditi trgu, so ugotovili, da so velik potencial živahni trgi mobilnikov. Sploh v višjem, bolj luksuznem razredu, kjer ni bilo kakovostnih ponudnikov dodatkov za mobilnike znamke Apple. Tako so si pravzaprav sami ustvarili kategorijo kupcev, ki je prej ni bilo. Njihovi kupci so bogati ljudje, ki kupujejo po več kosov izdelkov, tudi kot darila, novi bogataši in mladi ljubitelji, ki dolgo varčujejo, da si jih lahko privoščijo. Večinoma pa gre za ljudi, ki so na začetku kariere in želijo izdelek, ki nima samo funkcije, ampak tudi zgodbo, odlično izvedbo iz najboljših materialov.

Za uveljavitev na trgu so uporabili kar sodobna tehnološka orodja, ki so na voljo po vsem svetu, večinoma brezplačno. To velja tako za informacije, ki jih lahko razpošiljajo brez velikih vložkov v oglaševanje, za logistiko, ki omogoča prevoz izdelka v 24 urah po vsem svetu, in za denarna nakazila. Denarja za velike trženjske kampanje nimajo, saj so še vedno start-up podjetje. Zato je zanje pomembno, da spodbujajo zanimanja za izdelke drugače. Prisotni so v družbenih omrežjih, blogih in v revijah po vsem svetu, ki pišejo o prihajajočih trendih. Njihove izdelke pa lahko najdemo v najdražjih veleblagovnicah, kot je Harrods v Londonu.

Cene izdelkov CalypsoCrystala se gibljejo od sto evrov navzgor. Vsak izdelek oziroma paket je opremljen z oznako ročno izdelano v Sloveniji, Evropa, in s podpisom, kdo ga je zapakiral. Zelo poudarjajo, da je izdelek narejen ročno in za vsako stranko posebej. Kurent pravi, da je oznaka narejeno v Evropi zelo pomembna, saj za mnoge trge evropsko blago velja za kakovostno in zaupanja vredno. Kar 40 odstotkov kupcev, ki so izdelek kupili neposredno prek njihove spletne strani, jim napiše zahvalo. Veliko jih po spletnih omrežjih, ko dobijo izdelek, sporoči, kako jih je osrečil. Zato morajo svoje obljube držati, pravi Kurent

V portfelju imajo dva izdelka – kristalne podstavke CrystalDock in usnjene ovitke za mobilnike CalypsoCase. Notranje okovje teh je iz lahkega in robustnega titana, ki varuje napravo ob padcih in udarcih. Na zunanji strani pa ovitek obdaja italijansko usnje in srebro. Posebna mikrovlakna ščitijo napravo in jo držijo v ovitku. V izdelavo kristalnih podstavkov so vključili znanje več kot 300 let tradicionalne slovenske proizvodnje in obdelave kristala ter sodobne inovativne tehnološke rešitve.

Vsi njihovi izdelki so narejeni v Sloveniji. »Za proizvodnjo naših izdelkov, ki nastajajo pod našim budnim nadzorom, smo izbrali izkušene in preverjene partnerje. Premijske surovine večinoma uvozimo iz tujine,« pravi Kurent. Tako premijsko usnje prihaja iz Italije, titan iz Nemčije, CalypsoRing (srebro) pa iz Italije in Slovenije. Trenutno imajo dovolj zmogljivosti, da zadostijo povpraševanje, pri proizvodnji pa so fleksibilni in lahko relativno preprosto skalirajo proizvodnjo navzgor.

Ideje za novosti iščejo med uporabniki. »Vedno se sprašujemo, kako ljudje uporabljajo mobilne naprave in kakšen idealen dodatek bi potrebovali,« pravi Kurent. Tako so že razvili nov izdelek, ki bo na trgu čez 14 dni. Več o njem nam Kurent še ni mogel zaupati. »Ta hip končujemo zadnje podrobnosti vizualne predstavitve (marketing). Bo pa izdelek spet odprl novo kategorijo med dodatki za mobilne telefone,« razlaga.

V podjetju so trenutno trije zaposleni. »Naše ključne kompetence so dizajn ter predvsem marketing in odnosi z javnostjo. Outsourcamo pa proizvodnjo,« razlaga Kurent. Podjetje se financira z lastniškim kapitalom ustanoviteljev in dveh investitorjev, poslovnih angelov. Začetne finančne težave niso bile prevelike, saj je bil vložek ustanovitelja zadosten, še dodaja Kurent.

članek
 

Damjan Mulej, El-Tec

V Elektro-termo Mulej z Bleda so prejeli nagrado za najodmevnejše energetsko podjetje v kategoriji malih podjetij.
Barbara Pavlin, gospodarstvo Sat, 17.03.2012, 09:00
Ljubljana – Pred kratkim so v Elektro-termo centru Mulej z Bleda prejeli nagrado za najodmevnejše energetsko podjetje v kategoriji malih podjetij. Damjan Mulej, svetovalec direktorja in solastnik podjetja, pravi, da so vedno iskali poti, kako biti drugačen od konkurence.

El-Tec Mulej izvaja projekte, ki prinašajo nižjo porabo energije in vode. Delajo na štirih poslovnih stebrih: daljinska energetika, vodovodni sistemi, učinkovita razsvetljava in energetsko upravljanje objektov. »Ne glede na prvi pogled veliko različnost med temi področji, projekte izvajamo podobno ali na enak način.

Od ugotovitve stanja pri naročniku prevzamemo celovite aktivnosti do končnega cilja – znižanja porabe primarnega energenta, ne glede na to, ali je to plin, kurilno olje, elektrika in tudi voda,« razlaga Damjan Mulej in dodaja: »Pri projektih posebno pozornost namenjamo obnovljivim virom energije, pri katerih je uporaba le teh smiselna.« Podjetje je zraslo iz obrtne delavnice iz leta 1968, od avgusta lani pa so v skupini Petrol.

»S tem smo dobili veliko podporo pri projektih in financah. Kajti kar nekaj projektov je takih, da jih v času trajanja pogodbe financiramo sami kot pogodbeni partner. Poleg tega je poseben izziv iskanje sinergij s tako veliko in uspešno družbo, kot je Petrol,« razlaga Mulej.

Poslujejo na trgih nekdanje Jugoslavije – Srbija, BiH, Hrvaška, Makedonija, ker so jim iz različnih razlogov blizu. V zadnjih dveh letih so se vrnili v Avstrijo in severno Italijo, kjer so bili prej navzoči s prodajo proizvodov (od leta 2006 proizvodnje nimajo več), zdaj pa tudi s storitvami.

»Ta dva trga sta precej drugačna od drugih naših trgov: že zaradi drugačne mentalitete, pristopa in tudi zaradi drugačnih tehničnih statusov sistemov. Tu so sistemi daljinskega ogrevanja z drugačnimi tehničnimi specifikami in jih je treba drugače optimirati. Veliko več energije je treba vložiti v prepričevanje kupcev,« pravi Mulej.

Njihove stranke so predvsem subjekti iz javnega sektorja, javna podjetja in tudi industrija. V glavnem podpisujejo dolgoročne pogodbe, za pet do 15 let, kar je v gospodarstvu v teh časih lahko malo tvegano. Največ strank je še vedno iz distribucije toplotne energije, počasi pa se širijo tudi v druge segmente.

Tako so prejšnji teden s podjetjem Komunala Kranj podpisali pogodbo za prvi večji projekt tehnično-ekonomske optimizacije delovanja vodovodnega sistema. V tem segmentu zelo računajo na razvoj projektov, sploh glede na posledice podnebnih razmer. »Počasi se bomo začeli zavedati, da čista pitna voda ni sama po sebi umevna,« poudarja Mulej.

Konkurenta, ki bi na tako širokem področju pokrival enake storitve, ne poznajo. Imajo pa konkurente v posameznih segmentih. »Naša dolgoročna politika temelji na celovitih storitvah, prilagojenih kupcu. Nenehno smo razvijali rešitve in izdelke, ki bi bili drugačni od drugih ponudnikov. To še vedno zelo intenzivno počnemo, in če se nam konkurenca malo približa, poskušamo pobegniti: z drugačnim pristopom, pogledom. To nam je za zdaj šlo kar dobro od rok,« pravi Mulej.

Njihov ključni partner za programsko opremo za optimizacijo delovanja sistemov je podjetje 7 Technologies iz Danske. Drugi ključni partner je Siemens, ki jim dobavlja del tako programske kot strojne opreme, ki pa jo sami vedno nadgradijo s svojim znanjem. Imajo še določen del lastnih produktov, predvsem programske rešitve za daljinsko spremljanje delovanja sistemov in spremljanje porabe energije.

Sicer sodelujejo tudi z ljubljansko fakulteto za strojništvo, pa mariborsko in beograjsko univerzo. »Študenti na teh univerzah že diplomirajo z uporabo naših rešitev. Seveda te študente tudi zaposlujemo. To je naš cilj, ker tovrstnega kadra ni zadosti na trgu. Zato jih opazujemo že v višjih letnikih fakultet in vabimo k sodelovanju z nami,« razlaga Mulej. Letos bodo število zaposlenih povečali za dobrih deset odstotkov.

članek
 

Helena Zidarič Kožar, Inplet

V devetdesetih nekonkurenčen, danes pa v pariških butikih ni več ženskega perila brez Inpletovega pletiva.
Janoš Zore, Brežice Sat, 14.04.2012, 09:00
DolnjeBrezovo – Zaradi globalizacije je v devetdesetih nekonkurenčni Inplet ostal brez precejšnjega dela trga. Preusmeril se je v visoko modo in danes v pariških butikih tako rekoč ni več ženskega perila, ki ne bi vsebovalo sevniškega pletiva.

Tekstilna panoga v samostojni Sloveniji ni spisala veliko srečnih zgodb. Tudi podjetje iz sevniške občine ni izjema in je ujetnik zahtevnega tekstilnega trga in muhaste mode. Toda to je hkrati zaradi prilagojene strategije tudi njegova velika prednost.

»Moram reči, da je samo še nekaj blagovnih znamk, za katere ne delamo,« pravi Helena Zidarič Kolar, direktorica Inpleta, ki 90 odstotkov pletiv izdela za proizvajalce finega ženskega perila. »V Sloveniji prodamo le 13 odstotkov pletiv, v Franciji četrtino, v Nemčiji petino.«

Nujna je fleksibilnost

»Že nekaj let opažamo trend skrajševanja dobavnih rokov. Naši roki – od štiri do šest tednov – so pri kupcih še sprejeti kot dobri, kratki,« razlaga Zidarič Kolarjeva, ki je v podjetje prišla leta 1995 in ga od leta 2000 vodi: »Naši kupci so zelo previdni. Naročila lansirajo šele, ko dobijo občutek, da se bodo določene barve in dizajni prodajali. Zato je uspešen tisti, ki je bolj fleksibilen. In morda je ravno to odgovor na vprašanje, zakaj trenutno nimamo večjih padcev naročil (lani 5,5 milijona evrov prometa, 92.000 evrov dobička, v prvem četrtletju 2012 porast prometa za dva odstotka).«

Tekstilca so leta 1982 zaradi potrebe po pletivih soustvarili Jutranjka, Komet in Lisca, ki je danes tudi edina lastnica družbe. Inplet je bil do razpada Jugoslavije zgolj proizvodni obrat za tri lastnike. Po izbruhu balkanskih vojn je preživel zaradi naročil številnih novih majhnih slovenskih tekstilcev. Ko so ti začeli izgubljati bitko s ceneno tujo konkurenco, se je Inplet po letu 1995 začel ozirati čez meje. »Takrat smo iskali kupce kjer koli in kakršne koli,« se spominja Zidarič Kolarjeva.

Radikalna posodobitev proizvodnje

Ob nastopu globalizacije in selitvi proizvodnje nižjih blagovnih znamk na manj razvite trge so se v Inpletu usmerili na naročnike, ki uporabljajo evropske materiale. Toda kupci višjega in visokega cenovnega razreda so posredno zahtevali posodobitev proizvodnje. Zaradi trenda mesečnega menjavanja barv so bili stari stroji, predvideni za velike serije, neuporabni.

Družba je v zadnjih desetih letih kupila osem novih pletilnih enot za manjše serije, dogovor o deveti je bil sklenjen v četrtek. Nakup testne opreme je zagotovil stabilno kakovost, iz priprave barvil so morali izključiti človeški dejavnik, zaradi ekološke ozaveščenosti pa so se leta 2008 odpovedali kemičnemu čiščenju in so odprli nove pralne linije.

članek
 

Dušan Olaj, Duol

Ves dobiček zadnjih 10 let vlagajo nazaj v razvoj.
Barbara Pavlin, gospodarstvo Sat, 28.04.2012, 15:00
Ljubljana - Podjetje Duol, ustanovljeno pred 20 leti, se ukvarja s hitropostavljivimi objekti (baloni) po svetu, pred kratkim so podpisali dvoinpolmilijonski posel v Kazahstanu, ki pa ni njihov edini v tej deželi.

Generalni direktor in lastnik Duola Dušan Olaj pravi, da so njihova najpomembnejša tržna niša športni objekti, saj je njihova prednost predvsem ta, da so objekti v primerjavi s fiksnimi izjemno ugodni, od pet- do desetkrat cenejši. »Tu smo v evropskem merilu pionirji. Resne konkurence nimamo. Nekaj proizvajalcev je v Italiji, eden na Nizozemskem, a smo edini, ki delujemo globalno,« meni Olaj.

Ko so se v podjetju začeli ozirati v tujino, jim je najprej prišel v roke projekt v Belorusiji, kjer je bilo treba na hitro postaviti teniški center za beloruskega predsednika. »To smo leta 1995 naredili in na odprtju ob obisku kazahstanskega predsednika, ki je bil nad objektom navdušen, sklenili še posel za Kazahstan,« razlaga Olaj. Ta je od takrat njihova stalnica, tam imajo tudi drugi največji balon na svetu, ki obsega 16.000 kvadratnih metrov. Pred kratkim je Dupol v Kazahstanu sklenil posel, vreden 2,5 milijona evrov, za ta denar pa bodo izpeljali projekt celovito opremljene športne dvorane za Univerzo Nazarbayev v kazahstanski Astani.

Osnovna ideja za objekte je prišla iz ameriške vojske, nato so jo razvijali Italijani. »Ti objekti niso bili primerni za hude podnebne razmere, zato smo morali nekaj spremeniti, če smo jih hoteli prodajati v Rusijo. Tako smo začeli osnovno idejo spreminjati, izpopolnjevati, dodali smo izolacijsko membrano, okrepili gretje, naredili objekt močnejši, da zdrži sneg, veter ipd. V resnici smo odprli popolnoma novo tržno nišo. Z balonom v Belorusiji smo bili prvi, ki smo tovrstni objekt postavili v državah nekdanje Sovjetske zveze. Tam zdaj pokrivamo 80 odstotkov trga,« pravi Olaj. V Evropi je njihov delež polovičen.

Z novo generacijo objektov so prvi v svetu med membrane objekta vstavili aerogleno izolacijo (gre za nanotehnologijo) in s tem povečali izolacijske sposobnosti objektov. S tem pa so tudi prvi z dovoljenjem norveške vlade, da lahko kandidirajo za državna sredstva na Norveškem za postavitev takšnih objektov. Težava je namreč energijska varčnost, z novo izolacijo pa so zadostili zahtevanim pogojem.

Mikajo jih tudi ZDA, a je problem kompleksnost trga. Trenutno so se usmerili v zalivske države, saj so prepričani, da si z znanjem, ki ga imajo, lahko odprejo ta trg. »Duol je v krizi močnejši kot v času blaginje,« pravi Olaj. Skandinavija je bila zanje precej drag trg, saj so vanj vložili skoraj pol milijona evrov, da so sploh lahko prodali prvi balon. »Skandinavija pred šestimi leti ni hotela slišati za balone, ker so imeli dovolj denarja za fiksne objekte. Danes osnovne šole že gradijo z našimi dvoranami. Zalivske države enako. Resno razmišljajo, da bi svetovno prvenstvo v nogometu, vsaj en del, potekalo v teh balonih (igrišča za trening itd.). Tudi Rusija je nedokončana zgodba, saj je velikanski trg,« o priložnostih govori Olaj. Kot pravi, morajo kupci dozoreti, kajti po njihovih izkušnjah od prvega stika do postavitve objekta pretečejo tri leta.

V 20 letih so v Duolu poslovni model zamenjali trikrat. V prvi fazi so od čisto komercialnega značaja podjetja prešli v proizvodnjo in zdaj vse nevitalne dele najemajo (outsourcing), medtem ko je Duol razvojni inženiring. »To je pomembno tudi z drugega vidika. Če hočeš biti v tem poslu dober, moraš veliko vlagati. Zato mi ves dobiček zadnjih deset let vlagamo nazaj v razvoj, nimamo posojil in posel se igramo. Znamo ga odkloniti, ne tepemo se za vsak posel. Kupca v celoti seznanimo s prednostmi in slabostmi. Za nas je pomembno, da je balon naš reklamni plakat,« pravi Olaj. Podjetje zaposluje 20 ljudi, okrepili pa bodo prodajo, saj si želijo prodreti v zahodno Evropo.

Večina dobaviteljev osnovnih materialov je iz Slovenije, evropski so iz Francije, Italije in Nemčije. Za vsakega od sestavnih delov imajo tri plus tri dobavitelje, kajti kot pravi Olaj, imajo v tej krizi težave z njimi. Rezervne dobavitelje imajo tudi zato, da so v sezoni (ta se zanje začne spomladi) vsi približno enako obremenjeni.

članek
 

Boris Sovič

Pod vodstvom Borisa Soviča je Arcont IP prva leta svojega obstoja povečeval proizvodnjo in prihodke.
Jože Pojbič, Murska Sobota sob, 09.06.2012, 12:00
Gornja Radgona - Družba Arcont IP je nastala pred dvanajstimi leti, ko je matično podjetje Arcont, d. d., osamosvojilo proizvodnjo oken in vrat za svoje bivalne zabojnike. Zdaj več kot polovico izdelkov prodajo na trgu, prihodki pa razen majhne prekinitve med letoma 2008 in 2009 kljub krizi nenehno rastejo.

Že od vsega začetka to invalidsko podjetje, ki zdaj zaposluje 125 ljudi, od katerih je dobrih 40 odstotkov invalidov, vodi direktor in solastnik Boris Sovič. Pod njegovim vodstvom je Arcont IP prva leta svojega obstoja povečeval proizvodnjo in prihodke tudi z 20- do 30-odstotnimi letnimi stopnjami rasti, vsako leto doslej posloval z dobičkom, se nenehno opremljal z novimi stroji in se po petih letih delovanja že preselil v novo, lastno tovarno v neposredni bližini Arconta. In pod Sovičevim vodstvom uspeva družbi kljub hudi krizi v gradbeništvu tudi v tem času ohranjati minimalno rast in najvišjo boniteto. Sam pravi, da predvsem zato, ker nikoli niso resneje sodelovali z velikimi gradbenimi podjetji v Sloveniji. »Pri njih je bilo težko doseči primerne cene, po končanem poslu so bile zelo pogosto težave s plačili, zato smo se poleg dela za Arcont, d. d., raje usmerili predvsem na individualne naročnike,« pravi. Za to je sicer treba imeti večjo prodajno službo - v podjetju imajo dvajset prodajnih inženirjev - vendar tako obstoj podjetja ne more nikoli biti odvisen od enega samega velikega naročila. »Šele lani smo se prvič spustili v malo večji posel, ko smo izdelali okna za enajst stanovanjskih blokov v Borovnici v vrednosti 500.000 evrov.

Septembra smo posel končali, investitor Orbital pa nam je še vedno dolžan polovico denarja. Nihče več me ne bo prepričal, da bi delali s kakšnim slovenskim gradbenim podjetjem,« pravi Sovič, ki zadnje leto delo podjetja vse bolj usmerja čez bližnjo mejo, v Avstrijo. Tam je podjetniška kultura povsem drugačna, nikomur ne pride na misel, da opravljenega posla ne bi plačal v roku, pravi Sovič, zato so lani obseg dela za avstrijski trg povečali za 80 odstotkov, letošnjo desetodstotno rast prihodkov pa deloma utemeljujejo tudi z nadaljnjim povečevanjem obsega dela v Avstriji in dejstvom, da je v zadnjih nekaj letih propadlo ali prišlo na rob propada kar nekaj slovenskih proizvajalcev plastičnih in aluminijastih oken in vrat.

A ne samo na trgu, tudi ukrepi znotraj podjetja in odnos do delavcev v Arcontu IP veliko pripomorejo k uspešnosti in dobremu delu. Tako so pred kratkim končali interno 100-urno prodajno akademijo za 18 svojih prodajnih inženirjev, v proizvodnji nenehno vlagajo v vedno boljše delovne razmere, delavci poleg rednih plač, regresov in božičnic vsako leto dobijo tudi božični paket, direktor Sovič pa že vseh dvanajst let, odkar podjetje obstaja, vsakega delavca ob njegovem rojstnem dnevu povabi k sebi v pisarno na kavo in klepet ter mu da darilo.

članek
 

Marko Likon, Logent

Kako biorazgradljiva blata s komunalnih čistilnih naprav predelati v koristen material?
Dragica Jaksetič, Ilirska Bistrica sob, 28.07.2012, 12:00

Postojna - Medtem ko Marko Likon s sodelavci prejema priznanja za svoje izvirne rešitve, ki so že v fazi prehoda v uporabo, je njihova pozornost že usmerjena k odkritju topolovih vlaken, edinim do sedaj odkritim naravnim nano cevkam z zelo veliko uporabno vrednostjo.

Doktor kemijskih znanosti Postojnčan Marko Likon oziroma eno od njegovih podjetij Logent sta konec junija prejela zlato inovatorsko priznanje notranjskokraške enote Gospodarske zbornice Slovenije za postopek in napravo za kontinuirano stabilizacijo in pretvorbo biorazgradljivih muljev v gradbene kompozite. Izziv raziskovalcev je bil, kako uskladiščiti organski ogljik, kako biorazgradljiva blata s komunalnih čistilnih naprav predelati v koristen material.

Blato v gradbeni material

»Pri odlaganju biorazgradljivih muljev razvijajo se toplogredni plini in smrdi, mi pa to s tehnologijo BACOM preprečujemo oziroma ubiramo obratno pot. Iznašli smo tehnologijo za »konzervacijo« blat in njihovo predelavo v gradbeni material. Tehnologija temelji na mešanju blat z alkalnimi materiali ali pepelom, kar omogoči takojšnjo biološko stabilizacijo, s tem pa takojšnjo ustavitev razvoja neprijetnih vonjav,« pojasnjuje Marko Likon.

Proizvedeni material služi kot nadomestek za glino, v okviru CeROD Novo mesto pa ga bodo uporabili kot inertno sanitarno prekrivko in kot vodo nepropustni material pri zapiranju odlagališča nenevarnih odpadkov. Napravo z zmogljivostjo 9000 ton predelanih bioloških blat in pepela na leto bodo namreč v okviru CeROD Novo mesto odprli avgusta, nato pa bodo enako napravo zgradili še v ekoparku Hartberg v Avstriji. Projekt BACOM je v okviru programa CIP Eco-Innovation z 1,3 milijona evrov podprla tudi Evropska agencija za konkurenčnost in inovacije EACI, sredstva pa so namenjena predvsem kot podpora prodoru na evropski trg. Pri nadaljnjem razvoju projekta BACOM se trenutno povezujejo s hrvaškim podjetjem Tehnix in skupaj z njimi načrtujejo prodor na hrvaško, bosansko in črnogorsko tržišče. Za to tehnologijo se zanima tudi turški partner, s katerim pa še iščejo ustrezne inženirske rešitve, ki zadevajo predvsem povečanje kapacitete.

Dozorela ideja zaživi v spin off podjetju

Marko Likon je sicer solastnik podjetja Insol, v katerem še z dvema strokovnima sodelavcema razvija nove tehnologije predvsem na področju aplikativnega razvoja. Ko je ideja dovolj dodelana podjetje Insol z zainteresiranimi vlagatelji ustanovi spin-off podjetje, ki projekt industrializira in spravi na trg. Poleg omenjenega podjetja Logent, je Insol s partnerji ustanovil tudi podjetje Tehnološko okoljski center in sicer za uresničitev projekta CAPS, pretvorba papirniškega mulja v absorbente za čiščenje vodnih površin. Iz programa CIP Eco-Innovation so leta 2008 pridobili 1,5 milijona evrov.

Za nove tehnologije predelave odpadnih blat so Likon in sodelavci lani prejeli Energy Global National Award. Od prijavljenih 1300 projektov se je Insol s svojo vizijo prebil med prvih dvajset.
Raziskovalne dejavnosti Insola vselej potekajo v sodelovanju z domačimi in tujimi raziskovalnimi organizacijami predvsem finskimi, norveškimi in ameriškimi. To velja tudi za tretji odmevnejši projekt POSSA uporaba topovih vlaken za super absorbente, pri katerem pa tesno sodelujejo še s strokovnjaki Zavoda za gradbeništvo Slovenije in Inštituta Jožef Štefan ter Finskimi in Norveškimi podjetji.

Patentirali nanomaterial iz topolovih vlaken

Topola v naseljih si nihče prav zelo ne želi. Njegov puh, tenka vlakna, ki topolovemu semenu pomagajo v svet, so zgolj nadležno smetje, obeta pa se jim, da bodo postala zelo iskana surovina za uporabo v okoljski tehnologiji. »S kupom raziskav smo ugotovili, da gre za zelo uporabne nanomateriale, kar smo že patentirali in objavili v reviji Journal of Envirnomental Management v ZDA in zaradi česar se stvari precej bolj hitro razvijajo.

Topolove cevke so edini naravni material, ki trikrat ali štirikrat presega absorbcijske sposobnosti sintetičnih absorbentov, poleg tega topolova vlakna skozi svoj življenjski ciklus izkazujejo celo negativen ogljični odtis. Absorbirajo olje, nafto in so tudi izredno dober izolator, primeren za uporabo pri pasivnih hišah. V industriji je precej interesentov, edini omejitveni faktor pa je količina. Topolovih puhkov je treba nabrati zadostno količino, sicer proizvodnje ni. Treba bo spet saditi topolove nasade,« se nasmehne Marko Likon. Spin off podjetje za to področje je Fibranet v Kopru, projekt pa je pripravljen za kandidaturo za sedmi okvirni program.

Naslednji izziv? »Pridobivanje elektrike iz odpadnih vod z odlagališč. Matematika že delje, treba jo bo še dokazati in testirati,« pojasnjuje Marko Likon.

članek
 

Andrej Božič, Steklarna Hrastnik

»Da ne gre, vem sam. Povej mi, kako bo šlo.«
Polona Malovrh, Trbovlje sob, 04.08.2012, 12:00
Hrastnik – Andrej Božič, Brežičan, letnik 1960, diplomant ljubljanske Ekonomske fakultete, si je v mladosti želel predvsem leteti. A namesto do zvezd v vesolju se mu je v življenju uspelo zavihteti na vse drugačne vrhove – domačih in tujih gospodarskih družb. Nazadnje, januarja 2010, je končal v vrhu hrastniških steklarjev.

»V bistvu je prišel v službo k Lahu,« so rekli ljudje v glažuti, kakor Hrastničani pravijo podjetju, ki s približno 700 zaposlenimi pomeni kar 33 odstotkov vseh delovnih mest v občini. Mislili so na privatizacijskega mogotca Igorja Laha, ki Steklarno obvladuje prek ciprskega Ampelus holdinga. In ki v resnici »nastavlja« njene/svoje direktorje.

Andrej Božič je Lahova druga izbira za Steklarno – po Romanu Strgarju, ki je nadzornikom konec leta 2009, že po štirih letih, ponudil odstop. Steklarna je za Božiča za zdaj zadnja izbira: po krškem Vipapu, papirnici Goričane, predstavništvu multinacionalke ABB, po Iskri Ero iz skupine Hidria, po Drogi, nemški tovarni papirja Mondi Raubling ter po BB Consultingu. Ko je prevzel vodenje v Hrastniku, se je obvezal, da bo najprej »popravil« komunikacijo in plačni sistem. Oboje so zaposleni sprejeli z olajšanjem. Steklarji so ljudje, ki še verjamejo na besedo. Po poltretjem letu pravijo, da je tudi Andrej Božič človek, ki besedo, ko jo enkrat da, drži.

Vidi se, da je Božič med steklarje prišel iz svetovalnega podjetja s področja komuniciranja. Prisega na motivacijo ljudi. Na delavca, ki bo do podjetja čutil pripadnost in želel prispevati svoj delež k uspešnosti. Zato je Steklarna po njegovem prihodu postala podjetje, prijazno do družine in eno družbeno najodgovornejših ter spet zaželen zaposlovalec.

Božič stavi na medsebojno spoštovanje, toleriranje drugačnosti, na kreativnost in predvsem na iskanje rešitev, ne pa krivcev – pa naj bo to med poslovnimi partnerji ali v »intimi« glažute. To, pravi, je odgovornost vodstva. Božičeva odgovornost, torej, ki jo za zdaj očitno uspešno izpolnjuje. Tisti, ki prihajajo k njemu s problemi, morajo vedeti, da ga slabi izgovori in skomiganje z rameni ujezijo, kakor je nekoč izjavil za interni časopis. Bolje jo bodo odnesli tisti, ki se bodo ravnali po njegovem motu: »Da ne gre, vem sam. Povej mi, kako bo šlo.«

Bogdan Ledinek, prvi sindikalist steklarjev, pravi, da je Božič človek »z močnimi načeli, z veliko energije in vztrajnosti, človek, ki ve, kaj hoče in kakšna je prava pot«. Poleg vsega premore tudi posluh za delavca, kar so v tovarni opazili takoj. »Seveda vodenje takšnega podjetja in položaj na trgu ter na drugi strani želje in potrebe nas, zaposlenih, ne gredo vedno v isti smeri, vendar se nam je do zdaj uspelo še zmeraj nekako kompromisno dogovarjati. Ne nazadnje se to vidi tudi v razvoju samega podjetja,« je za Delo o prvem med steklarji povedal Ledinek. Božič sebe ocenjuje kot »socialno zelo občutljivega«. A tem občutkom, pravi, se predaja predvsem »zvečer – v zavetju doma«.

Leto 2012 je čas, ko morajo steklarji s sicer 150-letno tradicijo izdelovanja stekla postaviti temelje za prihodnjih pet let. Dobro so zastavili že v prvi polovici leta: prodali so za desetino več kot v istem obdobju 2011, dobička pa jim je ostalo 1,3 milijona ali neverjetnih 1,2 milijona evrov več kot ob polletju lani. Steklarna Hrastnik, pravi Božič, je v svetovnem merilu majhna, v resnici pa ravno prav velika, da »meša štrene največjim«. Za zdaj prav to tudi počne.

članek
 

Petra Melanšek, Vivapen

Slovensko družinsko podjetje, uspešno že več kot štiri desetletja, je prodorlo na vse celine.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 09.03.2013, 12:00
Ljubljana – Petra Melanšek vodi družinsko podjetje Vivapen, ki ga je prevzela od svojega očeta. Uspelo jim je prodreti na vse celine in tudi v države, od koder številna podjetja iz Evrope kupujejo, kot sta Indija in Tajvan.

Pretekli teden je Petra Melanšek prejela nagrado GZS za gospodarske in podjetniške dosežke, pred dvema letoma pa so dobili tudi priznanje GZS za inovacije. Inovacije so po besedah Melanškove za podjetje zelo pomembne. »Ključ do uspeha je zagotovo vlaganje v investicije, ki nam omogočajo razvoj tehnologije proizvodnih procesov, avtomatizacije in ne nazadnje novih produktov z več dodane vrednosti. Inovacije lahko rečem, da so del našega vsakdana in jih velikokrat naredimo ali uvedemo kar nevede kot nekaj samo po sebi umevnega,« pravi Melanškova.

V podjetju že šesto leto poteka projekt za nenehno izboljševanje procesov (NIP). Vsak sodelavec ima možnost, da sodeluje s svojimi idejami in predlogi za novosti ali izboljšave. Vsak uporaben predlog je finančno tudi nagrajen. Melanškova pravi, da trajnostni tehnološki razvoj pomeni temeljni element za zagotavljanje socialne varnosti zaposlenih.

Narejeno v Sloveniji

Strategija lastnega razvoja temelji na inovativnih rešitvah, kot je na primer razvoj lastnega dovajalnega sistema za pisala, kar družbo uvršča v sam vrh proizvajalcev v svetovnem merilu. Zato so v zadnjem obdobju investirali predvsem v opremo in avtomatizacijo proizvodnje. Podjetje nastopa v tržni niši dinamičnih proizvajalcev peres manjših serij, oplemenitenih z dekorativnim tiskom. Njihovi produkti imajo dodan napis »Made in Slovenia« (Narejeno v Sloveniji) oz. »Made in EU« (Izdelano v EU), tudi kadar gre za produkte, proizvedene za tuje strateške partnerje.

Navzoči so v več kot 30 državah po svetu. »Zadovoljni smo z izvozom po Evropi, v ZDA in na Daljni vzhod. Možnosti za povečanje prodaje so še v Franciji in v francosko govorečih državah ter Rusiji, saj tam veliko uporabljajo nalivna peresa in črnilo. Dobavo v severno Afriko smo pred časom prekinili zaradi finančne nediscipline in ker banke v Sloveniji za zavarovanje posla niso sprejele akreditivov in garancij severnoafriških bank, letos pa nam je uspelo letos spet prodati izdelke v Libanon,« o iskanju novih trgov govori direktorica in dodaja: »Kot v Nemčiji, kjer otroci v prvih štirih razredih šole pišejo z nalivnim peresom, tudi v frankofonskih državah še gojijo kulturo lepopisja, zato sta ti dve državi za nas v Evropi zelo pomembni, predvsem Nemčija, kamor sedaj prodamo približno 75 odstotkov izdelkov.«

Z nekaterimi konkurenti so tudi prijatelji

O konkurenci pa Melanškova pravi: »Konkurenca je huda, vendar jo mi upoštevamo kot izziv. Brez konkurence ni razvoja, seveda, če je ta lojalna. Od nelojalne pa se poskušamo distancirati. Lahko pa rečem, da imamo z našimi konkurenti iz Evrope (predvsem iz Nemčije in Avstrije) dobre, ponekod tudi prijateljske odnose in dobro sodelujemo.«

Konkurenti so večkrat tudi njihovi kupci. »Pa tudi medsebojna pomoč nam ni tuja, saj se je že zgodilo, da zaradi prevelikega povpraševanja nismo v kratkem času zmogli izdelati naročene prodizvode in nam je naš konkurent iz Avstrije pomagal tako, da nam je črnilne vložke posodil. Na takšno sodelovanje sem ponosna, kajti le-tega je moč doseči samo s korektnim, poštenim in fer odnosom drug do drugega in tako tudi ves čas poslujemo,« sodelovanju s konkurenco opisuje Melanškova.

V Vivapenu je trenutno 81 zaposlenih, v času sezone, pa pri njih dela tudi po 30 študentov in večina izmed njih se vrača vsako leto. Prav tako sodelujejo tudi z upokojenci, ki jim s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in znanjem svetujejo in pomagajo, tako da vzdržujejo stike.

S podporo okolice je delo lažje

Kakšen je njen recept za uspešno poslovanje skozi desetletja? »Kot posameznik ne moreš delovati uspešno. Prilagoditi se je treba okolici, ali pa okolico prilagoditi sebi. Če ti uspe pridobiti podporo okolice, tima, potem je delo lažje, opraviš lahko težje naloge in dosežeš višje cilje. Prav tako pošten odnos in zavedanje, da je s čisto vestjo najlažje zaspati. Konec koncev pa človek ni na svetu samo zato, da se reproducira, ampak da ustvarja.«

članek
 

V Rotu Pavlinjek stavijo na različne izdelke
in trge

»Opazujemo, kako konkurenca diha, dobro jo poznamo,
in če je treba in ko je pravi čas, jo poskušamo tudi prevzeti.«
Jože Pojbič, Murska Sobota ned, 22.12.2013, 18:00
Murska Sobota – V družinskem podjetju Pavlinjekovih Roto v Černelavcih pri Murski Soboti so po hitri rasti obrti začeli industrijsko proizvodnjo plastičnih izdelkov že pred več kot četrt stoletja. Zdaj je v skupini Roto dvanajst podjetij, ki v štirih državah zaposlujejo 260 ljudi. Proizvajajo plastične izdelke po postopku rotacijskega liva in jih prodajajo v več kot petdeset držav na vseh celinah.

Vsa skupina podjetij bo letos predvidoma ustvarila okrog 30 milijonov evrov prihodkov in dva milijona evrov dobička, ki ga bodo večino vložili v razvoj novih izdelkov in osvajanje novih trgov. Prav to, namreč razvijanje vedno novih izdelkov in razprševanje tako proizvodnje kot tudi prodaje po Evropi in po svetu, je najpomembnejša skrivnost njihovega uspeha, smo izvedeli od Štefana Pavlinjeka in njegove hčerke Nuše. S takšno filozofijo so tudi prebrodili leta najhujše svetovne krize in ne samo prebrodili, ampak so tudi v teh kriznih letih rastli tako po obsegu proizvodnje kot po prihodkih.

Ker proizvajajo izdelke za zelo različna področja od vrtičkarstva, kmetijstva, konjereje, proizvodnje jaht in avtodomov, komunalne opreme ter malih čistilnih naprav pa do kajakov in kanujev, padci prodaje v posameznih panogah nikoli niso bili usodni. Med približno štiri tisoč različnimi izdelki iz plastičnih mas, kolikor jih izdelujejo, jih je vedno dovolj takšnih, ki jih je mogoče prodajati kljub nihanjem na trgu. In njihova razvojna služba v povprečju razvije po dva nova izdelka na teden, tako da je ponudba vedno večja.

Do novih trgov in produktov tudi s prevzemi

S tako številnimi izdelki in prodajno službo, ki ji je Slovenija že zdavnaj postala premajhna, Pavlinjekovi osvajajo tuje trge in pretežno izvažajo. Toda poleg bogate ponudbe različnih izdelkov na različnih področjih dejavnosti in agresivne prodaje za osvajanje čim večjih deležev na trgih po Evropi uporabljajo tudi taktiko prevzemanja konkurenčnih podjetij. »Opazujemo, kako konkurenca diha, dobro jo poznamo, in če je treba in ko je pravi čas, jo poskušamo tudi prevzeti. Na ta način prevzemamo zanimive izdelke in njihove trge in se še lažje širimo,« pravi Štefan Pavlinjek. V svojem desetletja dolgem razvoju so tako prevzeli že vrsto podjetij: leta 2002 so na Hrvaškem prevzeli podjetje Ina OKI in tam začeli proizvodnjo kajakov. Leto pozneje so prevzeli avstrijskega konkurenta Polytec in razširili svojo ponudbo na polizdelke za industrijske kupce. Leta 2004 so ustanovili proizvodno podjetje v Makedoniji, ker je tam strošek dela 40 odstotkov nižji kot v Sloveniji, nižji pa so tudi davki.

Leto pozneje so prevzeli italijansko konkurenčno podjetje Rototehnika, leta 2006 pa IPA Alibunar v Srbiji. Leta 2008 so na Madžarskem prevzeli podjetje Budaplast, leta 2009 so ustanovili podjetje Roto BH v Sarajevu, leta 2010 pa so prevzeli še eno italijansko podjetje Chicco Italija.

Lani so prevzeli dve slovenski podjetji Penargo in Pensita in ponudbo svojih izdelkov obogatili s plavajočimi elementi za morske ribogojnice ter varnostnimi pregradami za dvoranski karting. Letos pa jim je uspelo prevzeti še znanega konkurenčnega italijanskega proizvajalca kajakov in kanujev Zero Attivo in z njim nekaj uspešnih modelov kajakov.

Zdaj se dogovarjajo za prenos svojega znanja in tehnologije v Azerbajdžan oziroma v tehnološki park v Bakuju, kjer naj bi ustanovili mešano podjetje in začeli izdelovati predvsem svoje izdelke za komunalno dejavnost – jaške, čistilne naprave in podobno.

Kakšen je torej recept Pavlinjekovih za preživetje malih in srednjih slovenskih podjetij? »Čim manj biti v Sloveniji, povečevati izvoz, narediti izdelke in iti z njimi na globalni trg ter zaposlovati mlade ljudi z veliko energije,« pravi Nuša Pavlinjek, oče Štefan pa je prepričan, da lahko slovenski podjetniki zaradi majhnosti naše države na svetovnem trgu uspevajo predvsem z nišnimi izdelki, kot je njihova nova skupina izdelkov za profesionalno konjerejo.

»Država pa ne sme biti tako požrešna z dajatvami in stroški, če hoče, da podjetništvo preživi,« pravi in doda, da razmišljajo tudi o selitvi podjetja v Avstrijo. »Meja je zelo blizu, razmere pa so tam bistveno boljše in obremenitve podjetij manjše.«

članek
 

Impol – z razvojem so ostali med najboljšimi

Do leta 2020 bodo ustvarili več kot 650 milijonov evrov prihodkov
in za trikrat povečali dobiček.
Danilo Utenkar, Slovenska Bistrica sob, 21.12.2013, 12:00
Slovenska Bistrica – Čeprav sedanje gospodarske razmere v Sloveniji ne vlivajo posebnega optimizma, dosega skupina Impol enega najboljših rezultatov v dolgoletni zgodovini in tudi spada med pomembnejše evropske predelovalce aluminija.

Letošnje poslovno leto bo Impol, ki ima hčerinske družbe še v Srbiji, ZDA in Braziliji, ustvaril dobrih 480 milijonov evrov prihodkov, čistega dobička pa bo za okoli 15 milijonov evrov, pravi Jernej Čokl, predsednik uprave družbe Impol 2000. Za prihodnost napoveduje še boljše rezultate, pričakuje pa, da bo država vendarle poskrbela za boljše razmere izvoznikov. Kar 93 odstotkov proizvodnje namreč izvozijo neposredno, posredno pa večino od preostalih sedmih odstotkov, po domačih poslovnih partnerjih.

Ob osamosvojitvi Slovenije so v bistriškem Impolu predelali okoli 40.000 ton aluminija in ga 70 odstotkov prodali na jugoslovanskem trgu. V novih razmerah je bil izvoz na zahodne trge edina rešitev, preboj med hudo konkurenco pa vse prej kot preprost. Vodstvo je spoznalo, da brez novih tehnologij ne morejo biti konkurenčni, povrhu vsega pa je bila tudi organiziranost podjetja zastarela in cokla razvoju. V zadnjih 15 letih je Impol za razvoj porabil 370 milijonov evrov, ob nakupu valjarne aluminija v Sevojnu, ki zdaj deluje kot hčerinska družba, pa so predelavo aluminija povečali na 178.000 ton.

Vlaganja so se pošteno izplačala

Jerneju Čoklu je 40-letna delovna doba, ki jo bo napolnil konec prihodnjega leta, od prvega dne tekla v Impolu, bil je tudi njegov štipendist. Kot mlad metalurški inženir je začel v žičarni, nadaljeval v razvoju, ki ga je nekaj časa tudi vodil, bil je tehnični direktor podjetja, nazadnje pa je postal predsednik uprave, ki jo vodi že dve desetletji. Pravi, da je treba uspehe zadnjih let, ko je kriza načela svetovno gospodarstvo, pripisati celotnemu vodstvu skupine Impol, 1850 zaposlenim in skoraj 1000 delničarjem, ki so spoznali, da ne morejo vseh dobrot porabiti takoj in da se vlaganja pošteno izplačajo.

Pri tem ne gre spregledati, da Impol uživa podporo domačih in tujih bank, saj si drugače velikih naložbenih zalogajev ne bi mogli privoščiti. Pri tem posvečajo veliko pozornost inovatorjem, vsako leto pa z domačimi in tujimi strokovnjaki pripravljajo raziskovalne simpozije. Po Čoklovem prepričanju bi država vendarle morala začeti bolj podpirati izvoznike, kar lahko naredi z odpravo bančnega krča, z olajšanjem administracije, ki je ena najbolj zapletenih v Evropi in svetu, omogočiti bi morala konkurenčnost cen energentov in poskrbeti za primerljive davke s tujino. Država bi morala tudi bolj skrbeti za svoj ugled, kajti poslovni partnerji se odzovejo takoj, ko se pri nas prerekamo in pogosto nepomembne reči obešamo na veliki zvon.

članek
 

Za Cetis je poleg Slovenije najpomembnejši
trg Afrika

Etiketa, ki poudari rok trajanja, pravilno ohlajenost pijače ... Na črni celini med drugim ponujajo vizume in potne liste.
Brane Piano, Celje tor, 24.12.2013, 18:00
Celje – Cetis bo leto 2013 ponovno končal z dobičkom in povečanjem prihodkov s tujih trgov. Teh je bilo lani za četrtino vseh prihodkov, letos jih bo že za skoraj polovico. Cetis je letos skupaj s Kemijskim inštitutom razvil tudi pametno etiketo.

Etiketa je zanimiva za prehrambno, pijačarsko in farmacevtsko industrijo, vidno pa poudari rok trajanja, pravilno ohlajenost pijače in podobno. Ponujajo tudi etiketo za zaščito originalnosti blagovne znamke, saj ponarejanje teh po svetu še vedno narašča, ob tem pa tudi fleksibilno embalažo. Največji prodor v tujini pa Cetis dosega z varnostnimi tiskovinami, po katerih je tudi najbolj znan. S predsednikom uprave Romanom Žnidaričem smo se pogovarjali tudi o uspešnem prodoru v Afriko in o tem, kako financirajo izvozne posle.

Navzoči so v 15 afriških državah

Cetis je na črni celini navzoč že več let. »Kljub mnogim prigodam in slabim izkušnjam smo trg z več kot milijardo prebivalcev po pomembnosti postavili na drugo mesto, takoj za Slovenijo,« odgovarja Žnidarič na vprašanje, kako se spopadajo s poslovnimi tveganji v Afriki. Tam delujejo v več kot 15 državah. Potne liste izdelujejo za pet držav s 75 milijoni prebivalcev. Letos so v Afriki dosegli največjo rast in prihodkov iz Afrike je že za četrtino prihodkov Cetisa. »Delamo preprosto: vkrcamo se na letalo in gremo na pot. Seveda je prej potrebnih veliko priprav: raziskava trga, iskanje ustreznih povezav in lokalnih partnerjev,« dodaja Žnidarič. V Afriki ponujajo potne liste, vizume, prometna in vozniška dovoljenja, osebne izkaznice skupaj s celovitim informacijskim sistemom.

»Poslujemo v državah, kjer marsikje nimajo elektrike, interneta, organiziranost javne uprave je slaba. Postopoma gradimo sisteme, ki spominjajo na e-vlado po vzoru slovenske. To je proces, ki traja leta,« pravi Žnidarič.

Njihove prednosti pred konkurenco so korektnost, vzpostavljanje zaupanja, prilagodljivost in konkurenčne cene. Konkurenti so večinoma okorne multinacionalke, ki pa so močnejše v gospodarski diplomaciji in imajo večje možnosti investiranja.

Cetis namenja posebno pozornost razvoju, pri katerem velike tuje družbe zaposlujejo številne znanstvenike in imajo skoraj neomejena sredstva. »Smo precej hitri posnemovalci, zadnje čase pa z nekaterimi rešitvami konkurenco celo prehitevamo. Zaposlujemo mlade raziskovalce in z domačimi inštituti razvijamo nove produkte. Prihodnje leto bomo na trg poslali nekaj novih izdelkov s področja komercialnih tiskovin, kot so etikete z dodatno funkcionalnostjo, izdelki za farmacijo in prehrambno industrijo, sodobne IT-rešitve. Patentirali bomo nekaj novosti za še boljšo zaščito dokumentov pred ponarejanjem, saj je to kljub biometričnim zaščitam v svetu še vedno velik problem,« pravi Žnidarič.

Slabo stanje bank preprečuje še boljše rezultate

Okrnjena sposobnost slovenskih bank pri financiranju gospodarstva tudi Cetisu preprečuje doseganje še boljših rezultatov. »Kljub uspešnemu poslovanju v zadnjih treh letih in odlični boniteti imamo na mednarodnih trgih precejšnje težave. Evropski dobavitelji s pomočjo zavarovalnic prav zdaj znižujejo bonitete našim družbam, to pa za nas pomeni slabše nabavne in plačilne pogoje. Poleg nesposobnosti bank pri sodelovanju v mednarodnih projektih v naših ciljnih državah so velik problem rizičnost teh držav in slabe povezave ter boniteta naših bank pri mednarodnih bankah in institucijah. Če sklenemo posel za deset let, bi potrebovali tudi enako dolg vir financiranja, kar pa je skoraj nemogoče. Konkurenca teh težav nima,« Žnidarič povzema težave pri finančni podpori poslov v tujini.

Pomagajo si z lastnimi sredstvi, manj z bankami, pri katerih so se v treh letih tudi močno razdolžili. Še največ sodelujejo s SID banko. »V nasprotju s tujo konkurenco v panogi tudi ne moremo računati na sredstva za pomoč državam v razvoju, saj kot družba iz majhne države ne sežemo do programov, ki so namenjeni donacijam tem državam iz Združenih narodov in Svetovne banke,« razlaga Žnidarič.

članek
 

Montažna gradnja Tadej Zimic

S slovensko celulozno izolacijo so prodrli na trge EU, ponudbo pa bodo širili tudi na konopljina vlakna.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 04.01.2014, 12:00
Ljubljana – V podjetju Montažna gradnja Tadej Zimic so lani naredili pilotno proizvodnjo izolacije iz celuloznih vlaken, v načrtu imajo širitev ponudbe na druge naravne izolacije in tuje trge.

Podjetje Montažna gradnja Tadej Zimic je prej celulozno izolacijo uvažalo iz Avstrije, a so se odločili za samostojno pot. Lani so tako začeli pilotno proizvodnjo toplotne in zvočne izolacije iz celuloznih vlaken, ki so proizvedena iz časopisnega papirja z mehanskim razvlaknjevanjem. Tadej Zimic pravi, da časopis dobivajo iz odkupljenih remitendnih izvodov slovenskih in hrvaških časopisov, nekaj papirja zanje zberejo tudi v Razvojni zadrugi eTri. Izolacija je še vedno v postopku certificiranja pri slovenskem zavodu za gradbeništvo, a Zimic pričakuje, da bo postopek končan v prihodnjih mesecih.

Podjetje namerava svoj proizvodni program v prihodnosti širiti s ponudbo najrazličnejših naravnih izolacij oziroma izolacij iz obnovljivih materialov. Tudi zato so se vključili v več raziskovalnih evropskih projektov. Med njimi je projekt sedmega okvirnega programa MultiHemp (Multipurpose hemp for industrial bioproducts and biomass), kjer bodo skupaj s partnerji iz Evrope razvijali vpihano izolacijo iz konopljinih vlaken, sam projekt pa vključuje preizkušanje uporabe konopljinih vlaken za različne namene, od vlakna za platno, vrvi, armaturne plošče, v prehrani, za bioplastiko, biogoriva. Zamisel za vključitev v ta projekt so jim dali v nemškem podjetju, ki je zanje projektiralo proizvodno linijo celulozne izolacije. »Ob manjši spremembi naše proizvodne linije bomo za izolacijo namreč lahko predelovali tudi konopljina vlakna,« pravi Zimic.

Skupaj z oddelkom za lesarstvo na biotehniški fakulteti izvajajo projekt Razvoj izolacijskih plošč iz celuloznih vlaken. Tretji projekt, v katerega so se vključili lani, pa je EnergyViLLab, katerega skupni namen je vzpostaviti več živih virtualnih laboratorijev oziroma okolij, kjer bi končni porabniki neposredno sodelovali pri razvoju izdelkov in storitev s področja varčne rabe energije, obnovljivih virov energije in trajnostnih sistemov mobilnosti.

V podjetju je trenutno pet zaposlenih, njihov cilj pa je postati vodilni proizvajalec naravnih izolacijskih materialov v Jugovzhodni Evropi ter z inovativnimi in do okolja prijaznimi izolacijskimi materiali prodreti na trge EU in Jugovzhodne Evrope. Slovenski trg je namreč premajhen. »Z našimi proizvodnimi zmogljivostmi Slovenijo pokrijemo v dveh dneh. Zato se moramo širiti v tujino,« pravi Zimic. Pričakujejo, da bodo v letu dni začeli vgradnjo izolacije v Avstriji, Nemčiji in Švici.

Naravna izolacija stavb je pri nas vse bolje sprejeta, tako da se Zimičevim promet vsako leto povečuje. Pri tem pozitivne zasluge za boljšo prepoznavnost naravnih izolacij Tadej Zimic pripisuje tudi Ekoskladu, tako za pasivne hiše kot za sanacije stavb, ker je višino ekosubvencije razvrščal glede na to, iz kakšnega materiala je izolacija. Naravna toplotna izolacija je na najvišjem rangu.

članek
 

Andrej Nastran, Daisy

Nov slovenski startup projekt, pametni zalivalnik Daisy, sredstva za zagon proizvodnje išče tudi na platformi Indiegogo.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 10.05.2014, 09:00
Ljubljana – Daisy, pametni zalivalnik, je nov startup projekt Andreja in Petra Nastrana z Volče, ki sredstva za izpeljavo projekta išče na platformi množičnega financiranja Indiegogo.

»Dobra ideja vedno nastane iz težav, na katere naletiš v vsakodnevnem življenju. Rastline na oknu, sadike na hodniku, paradižniki v posodah pred hišo, za katere pridno skrbimo, so najbolj občutljive na pomanjkanje vode, saj je njihov življenjski prostor omejen in se ob toplem in suhem vremenu hitro izsušijo ali jih pa pretirano zalivamo tudi kadar to ni potrebno in se pojavi mah, plesen, gnitje korenin. Z zalivalnikom poskrbimo, da nas naše rastlinje počaka tudi dlje časa ob naši odsotnosti ali pa če imamo težavo z občutkom, kdaj je primerno zaliti in kdaj ne,« o nastanku ideje razlaga Andrej Nastran, k je napravo testiral celo lansko leto.

Projekt zbira prednaročila in donacije za začetek proizvodnje, tudi prek platforme Indiegogo. »Za ta način financiranja sem se odločil iz več razlogov. Preden se odločiš za začetno drago investicijo (če si jo seveda lahko privoščiš), moraš preveriti trg – ali je izdelek sploh dobrodošel. V primeru dobrega odziva na kampanjo, takoj prejemaš informacije o morebitnih izboljšavah, pomislekih in lahko upoštevaš želje ljudi in izdelek še izboljšaš preden gre v proizvodnjo. Največja prednost je, da imaš v primeru uspeha pokrito investicijo, prodane izdelke in pridobiš na prepoznavnosti,« razlaga Andrej Nastran.

Indiegogo proti Kickstarterju

Zakaj ravno Indiegogo in ne Kickstarter? »Indiegogo ima bolj priljubljeno platformo plačevanja – PayPal. Denarna sredstva ob dosegu cilja dobiš v nekaj dneh. Za Kickstarter potrebujejo državljani Slovenije podjetje v Veliki Britaniji ali ZDA, to pa prinese dodatne stroške, potrebno poznavanje davčne zakonodaje tuje države in ob morebitnem neuspehu večje stroške, saj je priprava neprimerno težja,« našteva Nastran.

Andrej računa na to, da bi se tudi, v primeru, da kampanja ne bi bila uspešna, pojavili investitorji, ki jih naprava zanima. Sicer pa bo izdelek počakal na morebitne boljše čase, ker si trenutno take investicije ne more privoščiti.

Nasvete dobil tudi prek foruma

Študent elektrotehnike projekt večinoma izvaja sam. »Brat Peter je na začetku imel idejo in izdelal nekaj prototipov, nato je razvoj predal meni. Izdelek sem konkretno preoblikoval, dovršil mehanizme, vezje, obliko in dodal funkcije. V pomoč pri kampanji so mi bili nasveti tistih, ki so že uspeli v množičnem financiranju,« razlaga in dodaja, da je veliko nasvetov dobil tudi prek foruma elektrotehnik.si.

Izobljšave že pripravljene

Preveril je tudi trg in ugotovil, da je veliko izdelkov za zalivanje, rešitve, kot je njegova, pa še ni. Daisy je majhna naprava, varčna in neodvisna od električnega in vodnega omrežja. Uporabniku je prijazna, saj se, ko jo s sondo za merjenje vlažnosti zapičimo v zemljo, samodejno prižge in prične z merjenjem vlage. Barvna lučka prikazuje stanje vlažnosti in določi kdaj je čas za zalivanje.

»Zahtevnejši uporabniki lahko meje za zalivanje, količino vode, čas vpijanja vode in druge parametre nastavijo preko spletne aplikacije s tablico, računalnikom ali telefonom neodvisno od operacijskega sistema,« dodaja Nastran. Prenos podatkov poteka tako, da zalivalnik s svetlobnim senzorjem v rožici naslonimo na zaslon. Napravica bo stala od okoli 24 evrov, Nastran pa pravi, da ima že pripravljene izboljšave.

članek
 

Martin Pelcl, Eforma

Do dobrega mojstra prek spleta, s čimer si za polovico zmanjšamo čas iskanja izvajalca za urejanje doma.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 21.02.2015, 10:00
Ljubljana – Mladi arhitekti so se ob ugotovitvi, da je težko najti zanesljive izvajalce in organizirati gradnjo pri urejanju doma, odločili razviti sistem, ki bi olajšal iskanje mojstra in varoval pred slabimi izvajalci. Nastala je platforma Mojmojster, ki se že širi na Hrvaško.

»Začeli smo s preprostim portalom, kjer so ljudje objavili povpraševanje, mi pa smo jim ročno poiskali izvajalca. Zdaj pa gre za avtomatizirano platformo za podporo pri gradnji, kjer ljudem omogočamo, da preprosto najdejo izvajalca, primerjajo ponudbe, vodijo komunikacijo prek sistema,« o nastanku portala Mojmojster razlaga soustanovitelj podjetja Eforma Martin Pelcl.

Do zanesljivih izvajalcev pridejo po priporočilih projektantov in zadovoljnih strank ter tako digitalizirajo ustno izročilo. Vodijo tudi evidenco referenc in iz tega generirajo oceno izvajalca, ki je kriterij za izbiro. Registracija v sistem je brezplačna, prav tako določeno število povpraševanj, sicer pa izvajalci plačujejo letno članarino glede na paket, ki jim ustreza. Za uporabnike, ki iščejo izvajalce, pa je storitev brezplačna.

Čaka jih še veliko dela

Mojmojster je v fazi, ko deluje in pokriva celotno Slovenijo za vsa gradbena in obrtniška dela. »Pred nami pa je še dolga pot, kajti vključili bomo tudi gradbene produkte, še bolj optimizirali sistem pa tudi izpeljali zavarovanje plačil, da bi denarni tok potekal čez platformo. S tem bi bili investitorji zavarovani, če izvajalec ne bi prišel na ogled, ne bi izvedel del glede na standarde ... Predvsem pa je treba ljudem približati portal, ki jim vsaj za polovico zmanjša čas iskanja izvajalca,« razlaga Pelcl. Izvajalcem in obrtnikom sistem omogoča učinkovito pridobivanje posla, cenovno ugodno samostojno predstavitev na spletu z referencami in oceno, pregled nad trgom gradbenih projektov, preprosto pisanje ponudb in njihovo organizacijo ter povezovanje s partnerji.

Čez mejo

Sistem so že začeli uvajati na Hrvaškem. Želeli bi biti prisotni na celotnem Balkanu in v severnih sosedah. »Vidimo možnost povezovanja z državami, kot sta Italija in Avstrija, ker so naši izvajalci zelo konkurenčni v tujini, saj so med desetimi in 20 odstotki cenejši. Že zdaj imamo veliko povpraševanja iz tujine, tako da bi del platforme zagotovo postavili tudi v Avstriji in Italiji,« o načrtih govori Pelcl. Cilj mladega podjetja je postati uspešna mednarodna mreža za organizacijo gradnje.

Ker so v podjetju arhitekti, se ukvarjajo tudi z arhitekturo. Ko ljudje pri njih na primer naročijo hišo, jim olajšajo iskanje mojstra in obratno, ugotovitve iz arhitekture poskušajo aplicirati v portal.

Ekipo sestavljajo štirje: dva arhitekta, razvijalec in ekonomist. Na začetku so svojo dejavnost financirali iz lastnega kapitala, dobili pa so tudi sredstva iz razpisov podjetniškega sklada P2 in SK 50, kar jim je omogočilo, da so tako kompleksno platformo razvili. Od tod se bodo financirali z že omenjenimi letnimi članarinami in oglasi za gradbene izdelke. Če bi bil interes, bi odprli tudi platformo za pohištvo, a za zdaj se bodo osredotočili na keramične ploščice in tapete, pravi Pelcl.

članek
 

Taja Benčina, Coinhab

Prek spletne platforme v skupinsko gradnjo ali najem in s tem do cenejšega bodočega doma.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 14.03.2015, 08:00
Ljubljana – Mladi arhitekti so si zamislili spletno platformo, s pomočjo katere bi mladi cejneje prišli do nepremičnine. Gre za sistem sogradnje oziroma sonajema. Idejo pa želijo razširiti po Evropi, najprej v Avstriji, kjer so že pokazali precej zanimanja.

Ideja za Coinhab je začela nastajati med pripravljanjem diplomskega dela, pravi soavtorica in vodja projekta Coinhaba Taja Benčnina in dodaja: »Na splošno nas jezi nepremičninska situacija v Sloveniji. Ko smo se mladi arhitekti srečali s trgom in začeli preračunavati, koliko stanejo stanovanja v Ljubljani in zakaj, smo ugotovili, da bi bil možen alternativni način, ki bi mladim omogočal cenejša stanovanja.« V Sloveniji je kar 68 odstotkov mladih s stanovanjskim problemom. »Ti v kar 70 odstotkov zaradi pomanjkanja sredstev nimajo možnosti, da bi zgradili standardni individualen objekt. Stanovanja, ki so na voljo, so pogosto predraga, neprilagojena njihovim željam in slabše kakovosti,« pravi Taja Benčina.

Do 40 odstotkov nižji stroški

Tako je nastala spletna platforma Coinhab, ki mladim omogoča, da se povežejo in postanejo so-graditelji ali so-najemniki ter si tako znižajo stroške bodoče nepremičnine. Platforma že deluje in ima že več kot 30 prijavljenih uporabnikov, ki bi želeli so-graditi, še več je uporabnikov za so-najem.

S pomočjo Coinhaba se stroški gradnje znižajo tudi do 40 odstotkov, bodoči dom pa je prilagojen željam posameznikov. Na spletni platformi lahko uporabniki poiščejo ustrezno nepremičnino, si poiščejo sostanovalce in s pomočjo sistema zgradijo ali najamejo stanovanje. Sistem deluje tako, da si uporabniki ustvarijo profil, v katerem oddajo želje glede svojega bodočega doma. Nato jim sistem predlaga ugodne nepremičnine, okrog katerih se z drugimi uporabniki povežejo v skupine. Ko je skupina zapolnjena organizirajo sestanek z lastnikom, arhitektom ipd., saj stran omogoča tudi povezavo z nepremičninskim agentom, lastnikom stanovanja oziroma arhitektom.

»V stik stopimo z nepremičninskimi agencijami, lastniki zemljišč, stanovanj, in tiste, ki si želijo, vključimo v naš sistem,« pravi Benčina. Trenutno imajo v naboru že 200 stanovanj in nekaj ugodnejših parcel, ki bi bile primernejše za mlade.

Pilotna skupina v Ljubljani

Pred začetkom projekta so opravili tudi raziskavo in ugotovili, da je sistem za sogradnjo zanimiv za mlade med 25. in 35. letom, medtem ko se je sonajem izkazal za priročnega za študente in mlade ob prvi zaposlitvi. V Ljubljani imajo tudi pilotno skupino, s katero želijo oblikovati ideje in ugotoviti, kako bo vse skupaj resnično potekalo. Sistem za sonajem je zazdaj brezplačen, pri sogradnji pa, ko pride tako daleč, da se ljudje odločijo za parcelo in pošljejo povpraševanje arhitektu, zaračunajo idejno zasnovo.

V Sloveniji bo Coinhab urejal celoten proces, v tujini pa bodo arhitektom, ki jim bodo pošiljali projekte zaračunali provizijo. Tudi v Sloveniji, če bi bilo projektov več, bi jih posredovali drugim arhitektom in zaračunali provizijo. »Vsaka skupina oziroma lastnik večjega zemljišča, k ga ne more prodati lahko prek platforme razpiše natečaj in od arhitekta dobi idejno zasnovo. To pomaga tudi arhitektom, ki so povečini brez dela,« razlaga Benčina.

Razvojna pomoč študentov

Razvoj platforme so financirali iz lastnih sredstev. Prijavili se bodo na katerega od razpisov Slovenskega podjetniškega sklada. Iščejo pa tudi potencialnega investitorja semenskega kapitala. En razpis pa so že dobili, kjer gre za povezovanje med univerzami in podjetji. Tako imajo 10 študentov informatike in arhitekture, ki opravljajo plačano prakso na tem projektu. To pa bo tudi pospešilo razvoj platforme. Ožjo ekipo sestavljajo trije, imajo pa tudi mentorja in tri zunanje sodelavce, ki pomagajo na področju prava, urbanizma in odnosih z javnostmi.

Ekipa je s svojo idejo osvojila drugo mesto na startup tekmovanju v Celovcu.
»V Sloveniji vidimo veliko potenciala, a je trg majhen, zato želimo idejo razširiti po Evropi. Iz tega razloga smo se udeležili tekmovanja v Celovcu, da bi preverili, kakšen je interes na avstrijskem trgu. Izkazalo se je, da ga je še več kot pri nas,« razlaga Benčina. Tako bodo začeli z Avstrijo, kjer so že dobili potencialne pomočnike. Imajo pa tudi svojo mrežo arhitektov po Evropi, ki so pripravljeni pomagat pri širjenju ideje v tujini.

članek