Ime dneva
V rubriki Ime dneva od leta 2011 predstavljamo uspešne podjetniške zgodbe z vseh koncev Slovenije, od tehnoloških, študentskih, poslovnih idej in zagonskih družb do podjetij, ki uspešno kljubujejo krizi. V infografiki smo jih zbrali na enem mestu, sproti pa dodajamo nova. Pri tem pričakujemo tudi vašo pomoč. Vabljeni ste, da na elektronski naslov
imedneva@delo.si pošljete svoje predloge, kdo si zasluži biti ime dneva.
 

Na leto bosta pridelala po dve toni paradižnik

Podjetje Paradajz bo pri Turnišču zgradilo 40.000 kvadratnih metrov velik rastlinjak za pridelavo paradižnika.
Ivan Gerenčer, Murska Sobota pet, 18.11.2011, 20:26
Turnišče – Podjetje Paradajz, ki sta ga pred štirimi leti ustanovila mlada prekmurska agronoma Dejan Šumak in Martin Žigo, bo do konca leta ob avtocesti pri Turnišču zgradilo 40.000 kvadratnih metrov velik rastlinjak za pridelavo paradižnika.

Ambiciozna podjetnika bosta prve viseče rastline posadila februarja prihodnje leto, štiri mesece pozneje pa tudi prodala prvi pridelek paradižnika. Optimalna letna pridelava paradižnika v rastlinjaku bo dva tisoč ton. Paradajzova naložba sredi prekmurske ravnice je ocenjena na šest milijonov evrov.

Šumak in Žigo sta po končanem študiju nekaj izkušenj s pridelavo zelenjave pridobila v več delovnih okoljih. Nabrala sta si jih toliko, da sta začela razmišljati o tem, da gresta na svoje. Šumak se je kot direktor podjetje skrbno lotil analize prodajnih možnostih, Žigo pa se je v vlogi tehničnega direktorja začel ukvarjati s projektom za pridelavo paradižnika. Za lokacijo rastlinjaka sta izbrala sedem hektarov veliko zemljišče v bližini Turnišča. »Seveda izbira ni bila naključna. V bližini zemljišča je namreč skoraj 70 let stara vrtina. Izvrtana je bila za odkrivanje novih zalog nafte in plina, na koncu je iz nje izbruhnila geotermalna voda, ki jo potrebujemo za ogrevanje rastlinjakov. Najino idejo o pridelavi paradižnika sta podprla takratni in zdaj že, žal, pokojni župan Jože Kocet in podžupan Jože Magdič. Z njuno pomočjo sva od kmetov odkupila sedem hektarov zemljišča, polnega gramoza.

Začetek naložbe je bil odvisen od denarja. Šumaku in Žigi je na pomoč priskočil Kristjan Magdič, ki jima je ves čas prijateljsko pomagal. S finančnim vložkom je postal solastnik Paradajza in prevzel urejanje finančne plati naložbe. Kot družbenik se je z denarnim vložkom podjetju pridružil še Marjan Satler. Šumak je povedal, da je podjetje naložbo lani prijavilo na razpis Novi izzivi pri Agenciji za kmetijske trge. Od nje je Paradajz že dobil odločbo, da je opravičen do sredstev za sofinanciranje naložbe. Seveda pod pogojem, da bo ta uresničena po načrtih in potem, ko bodo zanjo plačani vsi računi. »Pričakujem, da bo podjetje dobilo 40 odstotkov subvencije od vrednosti naložbe,« je optimističen Šumak.

Šumak tudi verjame v uspešno poslovanje podjetja, ki se že od vsega začetka ukvarja s prodajo sadja in deloma tudi zelenjave na slovenskem, hrvaškem in srbskem trgu. »Izračunal sem, da se nam bo naložba poplačala v osmih letih. V tem času mora podjetje tudi poplačati najete kredite,« je povedal Šumak.

članek
 

Marko Prunk

Prvi Slovenec z mesnico v Trstu, Marko Prunk, mesar iz kraške Lokve, ki je prepričal Tržačane.
Boris Šuligoj, Koper Sat, 26.11.2011, 09:00
Trst – Marko Prunk iz kraške Lokve je prvi Slovenec, ki je odprl mesnico v strogem središču Trsta (pri pokriti tržnici) in zadel žebljico na glavico. Posel mu teče tako, da je več kot presenečen. Na dan postrežejo od 1000 do 1500 strank.

Marku Prunku je bil Trst vedno izziv. V Lokvi mu je posel cvetel prav zaradi Tržačanov. Zakaj ne bi naredil poslovne poteze in kupcem iz 20 minut oddaljenega mesta ponudil mesa »pred vrati«? »Bilo je nekaj negotovosti – šli smo v osje gnezdo, v bližini so Despar, Coop, več majhnih mesnic... Kmalu smo ugotovili, da mesnica dela 100 na uro.

Ko so pred dobrim tednom odprli še velik Spar v bližini, smo mislili, da se nam bo poznalo. Nasprotno, prodajo smo povečali za še pet odstotkov. Morali smo zaposliti dodatna dva delavca, zdaj jih imamo deset, morali smo povečati število blagajniških mest, postaviti večje police, zamenjati pol opreme, ker ni dosegala povpraševanje...

V mesnici, v kateri prodajamo tudi drugo slovensko hrano (sire, jogurte, mleko, med, Mlinotestov kruh, slaščice, Delamarisove konzerve, ajvar, vegeto...), je nenehno gneča. V prodajalni je 70 odstotkov mesa in 30 odstotkov druge hrane, dodali smo še nekaj italijanskih izdelkov.

Ponujamo tudi nekaj na pol pripravljene hrane – polpetke z rukolo, hamburgerje, čevapčiče na pet različnih načinov. Kmalu bomo v bližini odprli nekakšen bistro, v katerem bomo (za domov ali zaužitje stoje) prodajali pripravljeno domačo hrano (vampe, joto, pašto-fižol), ki jo bo pripravljala izkušena kuharca s Krasa. Zdaj pa že iščemo nov lokal v Trstu. Če bi dobili lokal na podobno ugodni lokaciji, bi hitro odprli še eno mesnico,« se ne ustavi Marko Prunk.

Začel je skromno, z eno (družinsko) mesnico, leta 1990, v kateri so delali trije, pozneje je z blagovno znamko Mesarstvo Prunk najel nekaj Krasovih in zatem kupil nekaj Mipovih mesnic, Postojnske mesnine s klavnico, predelavo, ustanovil novo podjetje Prunmes za maloprodajo mesnih izdelkov, Prunk Trst, gostilno v Lokvi...

Zdaj ima v vseh družbah 85 zaposlenih in letos načrtujejo več kot osem milijonov evrov prihodkov. Mesarska dejavnost je del družinske tradicije. Njegov oče je bil mesar, njegov nono je že med vojnama prodajal teličke v Trst. Zdaj mu pri poslu pomagata hči Jana in sin Andrej, ki je direktor tržaške mesnice.

Kje je skrivnost uspeha kraškega mesarja? »Slovensko meso je bolj naravno, zato je boljše in cenejše. Italijani to dobro vedo. Res plačamo to meso od pet do deset odstotkov dražje, ampak gre za majhne živinorejce, ki krmijo živino z naravno pridelano krmo, živina se giblje v naravi. Mi koljemo sami, poznamo kmete s Štajerske, Cerknega, Idrijskega, Vipavske doline... Cene italijanskega mesa v Trstu so precej višje, naše meso v Trstu je malo cenejše, nekje med cenami v Sloveniji in v Italiji, to pomeni za petino dražje kot pri nas. Toliko so tudi naši stroški večji. Za plače namenimo 20 odstotkov več, ker italijanski delavci vsako leto dobijo še 13., 14. in 15. plačo.«

V mesnico so investirali približno 500.000 evrov, najemnino pa lastniki zaračunavajo po 22 evrov, približno toliko, kot bi jo plačevali v Ljubljani. »Odhod v Trst bi svetoval še kateremu slovenskemu trgovcu ali poslovnežu. Poslovneži zelo malo investirajo v Trst. Bojijo se krize, ampak to je za mesto s 350.000 prebivalci nenormalno. Meni je ogromno pomagala Slovenska obrtna zbornica, ki jo vodi Ivan Perčič. Pomagali so nam pri vseh formalnostih, ki smo jih potrebovali. Vsi so bili nadvse prijazni. Trst je blizu, predpisi so enaki kot pri nas, posel jemljejo bolj življenjsko kot pri nas,« pravi Marko Prunk.

članek
 

Gostol-Gopan

Proizvajalec pekarske opreme, ki je izdelal industrijskega robota za praznjenje pečenega kruha iz kaset.
Katja Željan, Nova Gorica sob, 11.08.2012, 15:00
Nova Gorica – V podjetju Gostol-Gopan, največjem slovenskem proizvajalcu pekarske opreme, se dobro zavedajo, da je prihodnost v iskanju in uresničevanju inovativnih zamisli in izdelkov, prilagojenih specifičnim potrebam kupcev. Še posebno v takšni vrsti industrije, kakršna je njihova.

Da so pri tem zelo uspešni, med drugim dokazuje nedavno srebrno priznanje območne gospodarske zbornice za severno Primorsko za dve pomembni inovaciji: za ciklotermično tunelsko peč nove generacije, ki je namenjena industrijski peki različnih vrst kruhov, ter za robotiziran stroj za odkrivanje kaset in praznjenje pečenega kruha iz kaset.

Glavne odlike prve od nagrajenih inovacij so prihranek energije in prostora ter konstrukcijska enostavnost za montažo. »Gre pravzaprav za novo družino tunelskih peči, ki so namenjene industrijski peki kruha. V širino merijo od 2 do 3,65 metra, njihova dolžina pa dosega tudi od 40 do 50 metrov. Takšen tip peči družba Gostol-Gopan sicer proizvaja že več kot tri desetletja, pred tremi leti pa smo se odločili, da je čas za izboljšave za celo družino peči.

Po dveh letih razvoja smo lani izdelali prvi prototip, ki uspešno deluje že leto dni. Ta je bil izdelan za konkretnega kupca, Mesterbakeren AS, Stange na Norveškem. Poleg prihranka plina in olja se takšna ciklotermična tunelska peč lahko pohvali s še precej manjšo porabo električne energije. Dosedanji rezultati so dobri in konkurenčni na področju izkoristka in kakovosti peke. Letos smo prodali še tri takšne peči, ki so zdaj že montirane, zagnali pa jih bodo septembra,« pravi Matej Petrič, skupaj z Lukom Bambičem tudi avtor inovacije.

Robotsko praznjenje kruha

Iz družbe Gostol-Gopan pa prihaja tudi robotiziran stroj za odkrivanje kaset in praznjenje pečenega kruha iz kaset. Robotska aplikacija stroja in njegovo upravljane s posebnim programom združuje operacije dveh običajnih strojev, ki se izvedejo znotraj enega cikla. Gostol je bil med prvimi, ki je za odkrivanje kaset in praznjenje kruha iz kaset uporabil napredno avtomatizirano rešitev – industrijskega robota. Takšno delo v pekarnah ponavadi opravljajo delavci ročno, a razmišljanje inovatorjev v družbi Gostol-Gopan jim je delo olajšalo, saj so vsi koraki znotraj cikla za izvedbo opisane naloge robotizirani. Za uresničitev ideje do izvedbe so poskrbeli gostolski razvojniki, Tomaž Kenda, Damijan Zavrtanik in Edo Bizjak. »Robotizirana oprema gre v glavnem na Norveško, dva podobna sistema smo izdelali tudi za Rusijo. Prava smer se je do zdaj pokazala tudi na sejmih, dobre ideje pa nam včasih zavidajo celo zahodnjaki,« meni Edo Bizjak.

Po besedah Mateje Kravos Pljakoski, direktorice marketinga družbe, slovenski trg trenutno pomeni le dva odstotka njihove realizacije. Lani so največ izvozili na rusko govoreči trg, kot dober trg se v zadnjem času pojavlja Romunija, izvajajo tudi projekte za Norveško in Belgijo. »Našo opremo najdete po vsem svetu. Leti 2009 in 2010 sta bili krizni, lani smo poslovali z dobičkom, tudi letos pričakujemo pozitivni rezultat,« pravi.

članek
 

Zadruga Dobrina pridelovalcev ne stiska v kot

Nočejo biti zadruga z velikimi maržami. V sistem je vključenih že več kot 40 lokalnih kmetov.
Robert Galun, Maribor tor, 24.12.2013, 12:00
Maribor – V sklopu projekta Evropska prestolnica kulture je pred dobrim letom v Mariboru v želji zvišati raven samopreskrbe zaživela Zadruga Dobrina. Deluje po načelu pravične trgovine, saj lokalnih pridelovalcev »ne stiska« pri odkupnih cenah, ampak jim za pošteno delo ponuja pošteno plačilo.

Zamisel o pravični zadrugi, ki bo delovala kot socialno podjetje, sega v leto 2011. Takrat so se po besedah Denisa Ploja, vodje nabave v Zadrugi Dobrina, začeli povezovati z manjšimi kmeti, zlasti živinorejci in jih s preusmeritvijo v pridelavo zelenjave poskušali rešiti pred postopnim krčenjem kmetij in morebitnim propadom. Vključili so jih v sistem nadzora ekološke pridelave in jim poiskali trg.

Začetek je bil težak, poudarja Ploj, a kmetje so priložnost pograbili. Začelo se je v Jurovskem Dolu, a je to območje kmalu postalo premajhno, zato so poiskali kmete na območju celotnih Slovenskih goric in celo širše. Po njegovih besedah se je v projekt vključilo že več kot 40 kmetov: »Odzivi so vse boljši. Ljudje nas kar pogosto kličejo, ali se lahko pridružijo zadrugi. Denimo: ostanejo brez službe in imajo košček zemlje, kjer bi pridelovali zelenjavo.«

Vodilo je nenehen razvoj

Začetni kapital je zadruga dobila v okviru projekta Urbane brazde, ki je potekal pod okriljem Evropske prestolnice kulture (EPK), zdaj pa je bolj ali manj prepuščena trgu. Zaposlenih je zaradi tega nekoliko manj kot na začetku. V zadrugi redno delata le dve osebi, medtem ko trojica, ki je službo dobila v času EPK, na pomoč priskoči le občasno, kar je očitno cena tega, da nočejo biti zadruga z velikimi maržami.

Kljub temu pa prihodnost ni črna. Eno od vodil uspešnega poslovanja je nenehni razvoj, zato se je zadruga že prijavila na več razpisov, kjer si obeta ugoden razplet. Poleti, ko imajo preveč zelenjave, zlasti paradižnika, bi se radi bolj posvetili predelavi, s čimer bi porabo lokalnih pridelkov bolj enakomerno razporedili na vse leto, podobno zadrugo pa bi radi ustanovili še na Hrvaškem.

Cene določajo skupaj

Poleg tega, poudarja Ploj, se prodaja iz meseca v mesec povečuje, tudi obrati javne prehrane naročajo vse več lokalno pridelane hrane. Zdaj vrtcem, šolam in drugim javnim zavodom vsak mesec prodajo dobri dve toni hrane, pri tem pa imajo še 70 rednih odjemalcev zabojčkov s sezonskim sadjem in zelenjavo ter drugimi izdelki iz lokalne pridelave. Cena takšnega zabojčka je odvisna od velikosti, trikilogramski stane osem evrov, petkilogramski trinajst evrov in osemkilogramski devetnajst evrov.

Cene v pravični trgovini na Valvazorjevi 42 v Mariboru seveda niso tako nizke kot pri kakšnem veletrgovcu, so pa občasno nižje kot na tržnici, je pojasnil Ploj. Ker zadruga deluje po načelu pravične trgovine, odkupne cene sadja in zelenjave določijo skupaj s pridelovalci, pri določanju cen za sokove, marmelade in podobno pa odločitev povsem prepustijo kmetom. »Mi samo nadzorujemo, da cen ne bi preveč višali, nočemo pa kmeta stisniti v kot in ga omejevati s ceno,« poudarja Ploj.

članek
 

Za Cetis je poleg Slovenije najpomembnejši
trg Afrika

Etiketa, ki poudari rok trajanja, pravilno ohlajenost pijače ... Na črni celini med drugim ponujajo vizume in potne liste.
Brane Piano, Celje tor, 24.12.2013, 18:00
Celje – Cetis bo leto 2013 ponovno končal z dobičkom in povečanjem prihodkov s tujih trgov. Teh je bilo lani za četrtino vseh prihodkov, letos jih bo že za skoraj polovico. Cetis je letos skupaj s Kemijskim inštitutom razvil tudi pametno etiketo.

Etiketa je zanimiva za prehrambno, pijačarsko in farmacevtsko industrijo, vidno pa poudari rok trajanja, pravilno ohlajenost pijače in podobno. Ponujajo tudi etiketo za zaščito originalnosti blagovne znamke, saj ponarejanje teh po svetu še vedno narašča, ob tem pa tudi fleksibilno embalažo. Največji prodor v tujini pa Cetis dosega z varnostnimi tiskovinami, po katerih je tudi najbolj znan. S predsednikom uprave Romanom Žnidaričem smo se pogovarjali tudi o uspešnem prodoru v Afriko in o tem, kako financirajo izvozne posle.

Navzoči so v 15 afriških državah

Cetis je na črni celini navzoč že več let. »Kljub mnogim prigodam in slabim izkušnjam smo trg z več kot milijardo prebivalcev po pomembnosti postavili na drugo mesto, takoj za Slovenijo,« odgovarja Žnidarič na vprašanje, kako se spopadajo s poslovnimi tveganji v Afriki. Tam delujejo v več kot 15 državah. Potne liste izdelujejo za pet držav s 75 milijoni prebivalcev. Letos so v Afriki dosegli največjo rast in prihodkov iz Afrike je že za četrtino prihodkov Cetisa. »Delamo preprosto: vkrcamo se na letalo in gremo na pot. Seveda je prej potrebnih veliko priprav: raziskava trga, iskanje ustreznih povezav in lokalnih partnerjev,« dodaja Žnidarič. V Afriki ponujajo potne liste, vizume, prometna in vozniška dovoljenja, osebne izkaznice skupaj s celovitim informacijskim sistemom.

»Poslujemo v državah, kjer marsikje nimajo elektrike, interneta, organiziranost javne uprave je slaba. Postopoma gradimo sisteme, ki spominjajo na e-vlado po vzoru slovenske. To je proces, ki traja leta,« pravi Žnidarič.

Njihove prednosti pred konkurenco so korektnost, vzpostavljanje zaupanja, prilagodljivost in konkurenčne cene. Konkurenti so večinoma okorne multinacionalke, ki pa so močnejše v gospodarski diplomaciji in imajo večje možnosti investiranja.

Cetis namenja posebno pozornost razvoju, pri katerem velike tuje družbe zaposlujejo številne znanstvenike in imajo skoraj neomejena sredstva. »Smo precej hitri posnemovalci, zadnje čase pa z nekaterimi rešitvami konkurenco celo prehitevamo. Zaposlujemo mlade raziskovalce in z domačimi inštituti razvijamo nove produkte. Prihodnje leto bomo na trg poslali nekaj novih izdelkov s področja komercialnih tiskovin, kot so etikete z dodatno funkcionalnostjo, izdelki za farmacijo in prehrambno industrijo, sodobne IT-rešitve. Patentirali bomo nekaj novosti za še boljšo zaščito dokumentov pred ponarejanjem, saj je to kljub biometričnim zaščitam v svetu še vedno velik problem,« pravi Žnidarič.

Slabo stanje bank preprečuje še boljše rezultate

Okrnjena sposobnost slovenskih bank pri financiranju gospodarstva tudi Cetisu preprečuje doseganje še boljših rezultatov. »Kljub uspešnemu poslovanju v zadnjih treh letih in odlični boniteti imamo na mednarodnih trgih precejšnje težave. Evropski dobavitelji s pomočjo zavarovalnic prav zdaj znižujejo bonitete našim družbam, to pa za nas pomeni slabše nabavne in plačilne pogoje. Poleg nesposobnosti bank pri sodelovanju v mednarodnih projektih v naših ciljnih državah so velik problem rizičnost teh držav in slabe povezave ter boniteta naših bank pri mednarodnih bankah in institucijah. Če sklenemo posel za deset let, bi potrebovali tudi enako dolg vir financiranja, kar pa je skoraj nemogoče. Konkurenca teh težav nima,« Žnidarič povzema težave pri finančni podpori poslov v tujini.

Pomagajo si z lastnimi sredstvi, manj z bankami, pri katerih so se v treh letih tudi močno razdolžili. Še največ sodelujejo s SID banko. »V nasprotju s tujo konkurenco v panogi tudi ne moremo računati na sredstva za pomoč državam v razvoju, saj kot družba iz majhne države ne sežemo do programov, ki so namenjeni donacijam tem državam iz Združenih narodov in Svetovne banke,« razlaga Žnidarič.

članek
 

Janez Kodila

Ocvirki iz Prekmurja v Nemčijo, Avstrijo, na Nizozemsko in še kam. Po največji naložbi v zgodovini podjetja pred novimi izzivi.
Barbara Pavlin, gospodarstvo pon, 10.03.2014, 09:00
Ljubljana – Že tretja generacija družine Kodila je zaposlena v podjetju, ki ga Janez Kodila vodi 12 let. Pretekli teden je prejel tudi nagrado GZS za posebne podjetniške in gospodarske dosežke. Kot pravi, pa imajo kljub uspehom pred seboj še vrsto izzivov, med njimi je tudi osvajanje tujih trgov.

Iz lokalne mesnice so se preusmerili v proizvodnjo prekmurske šunke (zaščitena z geografsko označbo) in drugih mesnih izdelkov (paštete, ocvirki), prekmurske gibanice, ekoloških testenin in ekološkega kruha. Janez Kodila je tudi pobudnik ustanovitve regionalne blagovne znamke »Diši po Prekmurju«, ki je namenjena širši promociji lokalne hrane in zaščiti domačih izdelkov in jedi.

Lani so končali največjo investicijo v zgodovini podjetja, vredno tri milijone evrov, v nove proizvodne prostore, in ponudili obiskovalcem doživljajski kulinarični obrat s trgovino, kar zagotavlja nadaljnji razvoj podjetja. Po investiciji prihaja dvoletno obdobje stabilizacije, a se že pripravljajo na nove projekte. »Nočemo delati večjih proizvodnih prostorov, želimo si delati kakovostnejše izdelke z višjo dodano vrednostjo. Pri tem nam je izziv surovinska baza, zato bomo aktivneje delali na tem, da imamo še boljšo surovino kot doslej. Za mesne izdelke imamo sedem rejcev, ki pitajo prašiče samo za nas. To bazo želimo povečati in jo narediti še kakovostnejšo,« o izzivih razlaga Janez Kodila.

Dvig kakovosti in tradicija

Investicija v nove proizvodne zmogljivosti je bila namenjena predvsem dvigu kakovosti, izboljšavi tehnoloških pogojev dela in inovativnosti. »Uvedli smo nekaj novih standardov, kot je dozorilnica z ilovico in slamnato streho, torej sonaravno sušenje mesnin. Uporabljamo tudi obnovljive vire energije, kot je talna voda za hlajenje v zorilnici in za klimatizacijo ostalih prostorov,« razlaga Kodila. Zmogljivosti so z novimi prostori povečali za 30 odstotkov, ki so že zasedene.

Izziv pa so tudi tuji trgi. Podjetje je sicer večinoma usmerjeno na domači trg, kjer sodeluje z večjimi trgovskimi verigami, ustvarja rastočo dodano vrednost na zaposlenega, ki je nad povprečjem panoge. Že zdaj pa med šest in sedem odstotkov prometa ustvarijo v tujini, na trgih, kot so Nemčija, Nizozemska, Francija in Avstrija. Z vstopom Hrvaške v EU pa postaja vse zanimivejši tudi ta trg.

Ob sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki so jim lastne recepture brez rabe konzervansov, stari, preizkušeni in izboljšani postopki predelave mesa in predvsem inovativne energetsko varčne tehnologije prinesle številne domače in tuje zlate in srebrne medalje ter certifikate (»višja kakovost«), kar jim omogoča vstope na nove trge.

»Zaradi konkurence smo boljši«

In kaj Janez Kodila pravi o konkurenci? »Zaradi konkurence smo tu, kjer smo, zaradi nje smo boljši. V Sloveniji so res težki časi, ne toliko zaradi konkurence kot zaradi težkih pogojev poslovanja. Če se bo ta klima v prihodnje izboljšala, bomo še boljši.«

Število zaposlenih povečujejo, letos so dodatno zaposlili dva, tako da v Kodili dela 20 ljudi. »Iščemo mlade, perspektivne, inovativne kadre, ki so željni izzivov. Tudi skozi pripravništva iščemo prave kadre za nas in jim prenašamo naše znanje,« pravi Kodila.

članek
 

Aleš Pfeiffer, HomeOgarden

Slovenski startup z agrohomeopatijo osvaja slovenski trg in naskakuje tudi sosednje, cilj pa je biti vodilni v Evropi.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 12.04.2014, 12:00
Ljubljana – HomeOgarden je slovensko startup podjetje, ki se ukvarja z razvojem, proizvodnjo in trženjem naravnih, ekoloških, inovativnih izdelkov za dom in vrt. Na slovenski trg so vstopili letos, prihodnje leto jih čakajo sosede.

Solastnika podjetja Aleš Pfeiffer in Marko Hočevar sta v panogi vrtnarstva in kmetijstva prisotna že 20 let in poznata njen ustroj. Ideja za homeopatsko izdelke za rastline pa je prišla po naključju. »Spremljala sva trende in razvoj na tem področju ter na osnovi domačih preizkušanj ugotovila, da nekaj na tem je,« Pfeiffer razlaga o tem, kako sta delovanje homeopatskih zdravil najprej preizkušala na domačih rastlinah.

»Da bi odkrili še več o homeopatiji za rastline, smo se povezali s svetovno znanima pionirjema agrohomeopatije, ki sta tudi avtorja prvih knjig o tej temi,« razlaga Pfeiffer in nadaljuje: »Proučili smo ogromno literature in ugotovili, da obstaja že kar nekaj pozitivnih odzivov o uporabi homeopatije za rastline. Naše zadovoljstvo in pozitivne izkušnje, ki smo jih pri raziskovanju imeli, so bili glavni pokazatelji, da smo na prvi poti in da moramo idejo uresničiti.«

Bolj osveščen uporabnik izdelkov za vrt

Poleg tega so pri raziskovanju trga ugotovili, da se je v zadnjih letih pojavil čisto nov uporabnik izdelkov za vrt, ki je mlajši, bolj izobražen in osveščen, cenovno manj občutljiv, nima veliko znanja o vrtu, za vrtnarjenje pa se odloča zaradi nezaupanja v ponudnike sveže zelenjave in sadja. Dodatno je to, da je ideja prava, potrdilo tudi dejstvo, da celovite ponudbe za organsko vrtnarjenje in varstvo rastlin ni.

Tako so v sodelovanju z domačimi in tujimi strokovnjaki razvili inovativno linijo izdelkov za naravno trajnostno vrtnarjenje brez agrokemikalij. To so poskušali vplesti tudi v ime podjetja HomeOgarden, pri čemer Home prevajajo v dom, O pomeni organski in garden vrt. Izpeljanka iz celega imena pa predstavlja domači organski vrt. Takšno ime so izbrali tudi zaradi razpoznavnosti na evropskem in svetovnem trgu.

Iz Slovenije še na Hrvaško, v Avstrijo, Italijo, Švico in Nemčijo

Vizija podjetja je postati vodilni evropski ponudnik do okolja prijaznih inovativnih rešitev za dom in vrt. S svojimi izdelki so že prisotni pri večini največjih trgovcev v Sloveniji (Bauhaus, Baumax, Spar, Tuš, Mercator, Mercator Tehnika, Merkur, Semenarna) ter v večini specializiranih trgovin za vrt in dom (kmetijske zadruge, vrtni centri, cvetličarne).

V oglaševanje so letos vložili 70.000 evrov, ključna pa je promocija na prodajnih mestih. Z blagovno znamko prva pomoč proti glodalcem, ki so jo razvili z ameriškim partnerjem in je patentirana, so prek distributerja prisotni na Hrvaškem, s celotno paleto izdelkov za vrt pa tudi v Avstriji. Naslednji cilj na tem trgu je še močnejši nastop, podoben slovenskemu, saj želijo priti v vse distribucijske kanale. Imeli so tudi že predstavitve v Italiji in Švici, kjer so bili odzivi dobri. »Osvajali« bodo tudi Nemčijo.

Poleg odpiranja trgov za prihodnje leto pripravljajo nove izdelke, predvsem na področju urbanega vrtnarjenja. Vsi izdelki so plod domačega znanja, njihov razvoj poteka doma, pri proizvodnji pa si pomagajo s parterji iz tujine. Tako na primer kokosova vlakna izdelujejo na Šri Lanki. Za jesen načrtujejo selitev v stalne prostore in postavitev proizvodnje tudi pri nas.

Lanske prihodke bodo letos potrojili

Lani so ustvarili 155.000 evrov prihodkov od prodaje in redno zaposlili pet sodelavcev, poleg teh pa pri prodaji in predstavitvi izdelkov deluje še okoli 30 honorarnih sodelavcev. V prvih treh mesecih letos so že za več kot polovico presegli lanskoletne celoletne prihodke od prodaje. Pričakujejo, da bodo do konca leta lanske prihodke od prodaje več kot potrojili.

»Bila je prava izbira, da smo idejo uresničili, in ker vemo, da je zelo dobra, smo se lani povezali tudi z Alešem Pustovrhom iz podjetja Coinvest in dobili prve usmeritve tudi od Tomaža Freliha iz startup šole Hekovnik. Tako smo prišli do rezultatov, s katerimi smo zelo zadovoljni in hvaležni vsem, ki so nam na naši poti pomagali,« zaključi Pfeiffer.

članek
 

Nino Horvat, Apptron

Z aplikacijo smart kitchen ciljajo na domači in ameriški trg, predvsem na mlajše, uporabnike mobilnih naprav.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 05.07.2014, 06:00
Ljubljana – Skupina študentov iz zagonskega podjetja Apptron je razvila aplikacijo smart kitchen, s katero želijo na interaktiven, zabaven in enostaven način prikazati in približati kuhanje vsem, tudi tistim, ki tega niso najbolj vešči.

Kot pravi vodja ekipe Nino Horvat, je ideja za nastanek aplikacije izšla iz njihovih vsakdanjih problemov, kaj skuhati iz sestavin, ki jih imamo doma v hladilniku. »Ugotovili smo, da ima veliko ljudi, ki niso vešči kuhanja, podobne probleme kot mi,« razlaga Horvat.

Aplikacijo so začeli razvijati v začetku leta, od 27. junija pa je brezplačno na voljo v app storu. Njena glavna prednost je t. i. smart fridge, kjer uporabnik izbere sestavine, ki jih ima doma, aplikacija pa mu nato sama ponudi recepte, ki jih lahko iz njih pripravi. Recepti so narejeni na podlagi 50 najpogostejših sestavin (jajca, moka, sladkor itd.), ki jih imamo ponavadi doma.

Interaktivni vodič

Skozi kuhanje uporabnika popelje interaktivni vodič, ki je členjen na posamezne korake, opremljene s pripadajočimi animacijami in vgrajenim odštevalnikom časa, ki opozori, ko je jed gotova. Pri naboru receptov sodelujejo z najboljšimi slovenskimi kuharskimi blogerji, nekaj receptov pa so preizkusili sami in jih tudi fotografirali.

Osnovna aplikacija je brezplačna, za dodatne pakete receptov pa je treba plačati. Doslej so imeli okoli 4000 prenosov aplikacije in se uvrstili kar visoko po priljubljenosti v app storu. »Poslovni model freemium omogoča, da ne zapiraš vrat uporabnikom. S tem jim omogočiš preizkus aplikacije in če jim je všeč, si kupijo več,« pravi Horvat. Imajo štiri pakete, ki so razdeljeni po temah, od hitrih, romantičnih do zdravih receptov in sladic.

S časom bodo ekipo povečali

Trenutno aplikacija deluje na operacijskem sistemu ios, pripravili pa bodo tudi različico za android. V ekipi sodelujejo trije, dva ekonomista in oblikovalec, ter zunanji sodelavec, ki je programer za ios. S časom bodo potrebovali tudi programerja za android in enega, ki bo urejal strežniške zadeve (t. i. backend-programer). Najprej jih čaka dodelava omenjene aplikacije, in sicer odprava pomanjkljivosti in prilagoditev potrebam uporabnikov. Dobili so dobre odzive domačih uporabnikov in tudi predloge za izboljšave, med njimi prevod v slovenščino.

Ciljajo na skupino uporabnikov, ki niso vešči v kuhanju, in na tiste, ki iščejo nove ideje, predvsem pa gre za mlajšo populacijo, do največ 40 let, saj gre za mobilno aplikacijo. Poleg slovenskega trga se trudijo predvsem za prodor v ZDA.

Huda konkurenca

Konkurenca na področju kuharskih aplikacij je zelo močna, od Jamieja Oliverja, Escoffier Cook's Companiona do BigOvna, pravi Horvat. To so močna podjetja, ki imajo dolgoletne izkušnje v kuhanju, a fantje iz Apptrona pravijo, da niso njihova neposredna konkurenca, saj prvi bolj stavijo na vsebino, naši pa na kakovost aplikacije. »Naša prednost je, da smo specializirani za razvoj aplikacij. Naš cilj pa je drugačna kuharska izkušnja,« pravi Horvat.

članek
 

Nastja Kramer in Andreja Stopar, Malinca

Malinca je spletna trgovina z zdravo hrano in recepti. Letos so ponudbo razširili na Hrvaško, v prihodnjih letih v načrtu širitev na vzhod.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 26.07.2014, 12:00
Ljubljana – Malinca je spletna trgovina z zdravo hrano in portal z zdravimi recepti, ustanovljena je bila junija lani. Soustanoviteljica Andreja Stopar pravi, da je Malinca nastala iz hobija, saj je tako Andrejo kot Nastjo Kramer zanimala zdrava hrana.

»Odločili sva se, da vzpostaviva spletno trgovino, ki jo bova imeli kot popoldansko delo ob službi, a se je zelo hitro pokazalo, da ima tako velik potencial, da bo postala najina celodnevna zaposlitev,« o začetkih govori Andreja. V podjetništvo sta se podali kot novinki. »Nisva imeli veliko podjetniških izkušenj in sva se morali sproti učiti. Veliko sva za nasvete spraševali znance in uspešne podjetnike, se učili prek spleta in iz knjig,« razlaga.

Povezava z lokalnimi pridelovalci

V shrambi Tince Malince je veliko izdelkov, ki pomagajo ohranjati oziroma povrniti tako zdravje kot tudi dobro počutje. Povezali sta se z lokalnimi proizvajalci. »Na začetku so bili skeptični, ko si novinec na trgu, a je sodelovanje kar dobro in hitro steklo,« pravi Stoparjeva. Za druge izdelke, ki jih doma ne pridelujejo, sta posegli po dveh distributerjih iz tujine. Iz tega so nastali tudi izdelki pod blagovno znamko Malinca, ki jih je že okoli 100. Sicer pa je v ponudbi približno polovica izdelkov slovenskih, drugi pa se ponašajo z ekološkimi, organskimi certifikati oziroma so izdelki pravične trgovine.

Konec aprila sta odprli tudi fizično trgovino v Velenju. »Skladišče, ki sva ga uporabljali prej, je postalo pretesno, zato sva iskali novo lokacijo, ki bo nekoliko večja in dovolj prostorna, da bo v njej tudi trgovinica. Tudi zato, ker se kar nekaj strank raje odloči za osebni prevzem naročenih paketov, ob tem nas vpraša za kak nasvet, pride pogledat izdelke in nas tudi osebno spoznat,« pravi Stoparjeva. Kljub temu še vedno 90 odstotkov prihodkov ustvarijo s spletno prodajo.

Pomembna kakovost

Konkurenca je v segmentu zdrave prehrane velika, kot pravi sogovornica, se z njo ne ukvarjajo pretirano. Kupcem želijo ponuditi celostno storitev in čim boljšo uporabniško izkušnjo. »Trudimo se ponujati kakovostne izdelke in v prodajo vključiti tisto, po čemer povprašujejo stranke,« pravi Stoparjeva. Tako se ponudba iz tedna v teden širi. Zelo pomembno vlogo pri privabljanju strank igrajo zdravi recepti, s katerimi zaokrožajo svojo ponudbo in hkrati ozaveščajo o zdravem načinu prehranjevanja. Pomembna sta tudi skupnost na facebooku in povezovanje z blogerji, na začetku pa sta delovali tudi prek skupinskih nakupov.

V načrtu Slovaška in Češka

Nastja in Andreja sta s prodajo zdrave hrane prek Malince v enem letu ustvarili 100.000 evrov prihodkov, za letos jih načrtujejo 240.000, prihodnje leto pa že pol milijona evrov. Junija so ponudbo razširili še na Hrvaško, kjer je, kot pravi Andreja, potencial velik. V načrtih imajo tudi skladišče v tej državi, da bi tako skrajšali dostavno pot in olajšali logistiko. V prihodnjih letih načrtujejo še prodor v vzhodne države, na Češko in Slovaško, kjer trg z zdravo hrano še ni tako zasičen, pa tudi velik del prodaje se seli na splet, zato je priložnosti veliko.

Uvrstili sta se tudi med štiri finaliste za naslov mladega podjetnika leta. »Uvrstitev med štiri finaliste naju je zelo razveselila, saj je to potrditev, da delava v pravi smeri. Tekmovanje za Mladega podjetnika leta 2014 nama predstavlja priložnost za dodatno prepoznavnost in pridobitev kredibilnosti v svetu podjetništva,« je ob uvrstitvi v finale povedala Stoparjeva.

članek
 

Ekipa OriginTrail

Razvili so sistem za sledljivost mesnih in mlečnih izdelkov, njihov prvi kupec in razvojni partner pa je Mlekarna Celeia.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 15.11.2014, 08:00
Ljubljana - V podjetju Prospeh so razvili sistem za sledljivost mesnih in mlečnih izdelkov, ki potrošniku pokažejo pot proizvodov od kmetij do predelave, proizvajalcem pa nudijo informacije o odzivih kupcev na njihove izdelke. Njihov prvi kupec in razvojni partner je Mlekarna Celeia.

Ekipa podjetja Prospeh se je pred tremi leti začela ukvarjati z razvojem sistema za sledljivost živil. Sodelovali so pri razvoju prve različice sistema sledljivosti za slovensko ekološko meso ter prejeli diplomo Gospodarske zbornice Slovenije za inovacijo sistema preverjana izvora ter pristnosti ekološkega mesa s pomočjo QR kod. »Ta projekt smo nadaljevali in se v letu 2013 odločili za ustanovitev podjetja in razvijanje produkta OriginTrail, takega kot je danes, dosti bolj kompleksnega kot je bila prva ideja,« razlaga projektni vodja Tomaž Levak.

Sledljivost od krave do police

OriginTrail pomaga uporabnikom odkriti poreklo mesnih in mlečnih izdelkov, ki se nahajajo na trgovskih policah vključno z najpomembnejšimi informacijami o izdelkih, pot proizvodov od kmetij do predelave, proizvajalcem pa nudi tudi informacije o odzivih kupcev na njihove proizvode.

Del sistema je tudi aplikacija Izvor, preko katere se potrošnik informira o izvoru izdelka. Ko kupec skenira oziroma fotografira EAN kodo (črtna koda) se prikažejo osnovni podatki o proizvodu, opis izdelka, nutricionistične vrednosti, kompatibilnost z njegovimi preferencami (alergije, poraba maščob, beljakovin ipd.), možno je oddodati tudi komentar o izdelku.

»Z našim izdelkom rešujemo problem proizvajalcev po razlikovanju izdelkov od tistih, ki niso avtentični, a skušajo skozi marketinške kampanje prikazati, da imajo določene lastnosti,« pravi Žiga Drev, odgovoren za finance in marketing.

Iščejo pilotne partnerje

Njihov prvi kupec oziroma kar razvojni partner je Mlekarna Celeia, saj so se z njimi dogovorili za sodelovanje, še preden je bila rešitev končana. »Zelo so nam pomagali, da smo na njihovem primeru zgradili celo zgodbo,« pravi Drev in dodaja: »Po drugi strani pa smo jim mi pomagali narediti vse njihove izdelke sledljive. Tako so prvi v svetu, ki imajo kompleksne izdelke, kot je jogurt, v katerem so sestavine iz več kmetij, sledljive in na vpogled potrošniku.«

V Sloveniji si želijo dodati še kakšno stranko iz mesne industrije, s čimer bi pokrili oba ključna trga. »Naš cilj je izvesti nekaj pilotnih projektov s partnerji, kot je Mlekarna Celeia. V Sloveniji ocenjujemo, da jih je od štiri do pet takih, katerih primerjalna prednost so izdelki slovenskega izvora. Tako bomo naš izdelek izpopolnili, se spoznali z različnimi informacijskimi sistemi, ter tako dobili rešitev na ključ, ki jo bo mogoče aplicirati tudi pri večjih sistemih v tujini.«

Najprej na bližnje trge

Že prihodnje leto se želijo usmeriti na tuje trge, najprej na bližnje. Spremljali bodo tudi, kako potrošniki uporabljajo aplikacijo, kateri deli so zanje najbolj zanimivi ter na tej osnovi še kakšne funkcionalnosti dodelali, dodali, spremenili. V skladu s širjenjem na tuje trge, bodo povečevali tudi ekipo, potreboval pa bodo predvsem programerje.

Obstajata dve konkurenčni rešitvi, ki pa sta osredotočeni na bolj enostavne proizvode, kot je sadje in zelenjava oziroma ena kmetija, en proizvod. Še noben ponudnik pa ni omogočil tako »seciranje« izvora prehrambnega proizvoda, kot ga ponuja OriginTrail.

Razvoj sistema so financirali deloma iz lastnih vložkov, dodatnih projektov, razvojno pa je pomagal prvi plačljivi kupec, Mlekarna Celeia. Upešni so bili tudi na razpisu za razvoj inovativnih podjetij P2 in trenutno ne iščejo investicij. »Seveda si bolj želimo ustvarjati prihodke, kot pridobivati investicije, a v nekem trenutku bomo za hitrejšo rast potrebovali tudi te,« pravi Levak. Prijavili so se tudi na razpis SK50, saj so ga ocenili kot dober instrument, s katerim bi se izognili začetni investiciji.

Zmagali na »pitchanju«

Pred kratkim so zmagali na Belgrade Venture Forum 2014 v »pitchanju« investitorjem in za nagrado dobili storitve v oblaku ter uvrstitev v ožji krog podjetij, ki se bodo potegovala za mesto v Microsoftovem programu BizSpark.

članek
 

Marko Borko, Kefirko

Glas o slovenski inovativni posodi za pripravo kefirja je segel vse od ZDA do Avstralije. Pripravljajo se na proizvodnjo.
Barbara Pavlin, gospodarstvo sob, 13.12.2014, 09:00
Ljubljana – Kefirko je nov, uspešen slovenski projekt na platformi množičnega financiranja Kickstarter. Vse skupaj se je začelo pri Marku Borku, ki skrbi za razvoj in oblikovanje. »Zgodba o kefirju in posodi Kefirko se je začela že pred časom v našem domu, ko sem od prijatelja dobil kefirna zrnca, sem si sam začel pripravljati kefir. Tradicionalni postopek priprave kefirja pa s seboj prinaša kar veliko packanja (cedila, večji in manjši kozarci za prelivanje oziroma hrambo in sekundarno fermentacijo) – in tako sem začel razmišljati o možnostih za izboljšavo postopka priprave kefirja, še zlasti o tem, kako poenostaviti ločevanje zrnc od kefirja in zmanjšati polivanje kefirja okrog posode pri prelivanju,« o nastanku Kefirka pripoveduje Marko Borko.

Uporabna tudi za kaj drugega

Gospodinjskega problema se je lotil z oblikovalskega vidika tako, da je iskal primerno velikost in obliko posode za primarno fermentacijo, si zamislil cedilo, ki bi hkrati služilo kot pokrov oziroma del pokrova in bi bilo ravno prav gosto, da bi zrnca ostala v posodi, kefir pa bi bilo še vedno mogoče dokaj hitro in brez polivanja preliti v kozarce. Zasnoval pa je tudi pokrov, s katerim posodo popolnoma ali delno zatesnimo – v njem pa je še merica za odmerjanje količine kefirnih zrnc, ki ustreza količini mleka, s katerim jih prelijemo.

»Razvojne faze sem preizkušal sam, svoje zamisli pa sem delil tudi z drugimi, ki si doma sami pripravljajo kefir. Tako je nastala posoda Kefirko, ki ima vse elemente, potrebne za domačo pripravo kefirja, v enem kosu,« razlaga Borko. Posoda je uporabna tudi za kaj drugega, na primer gojenje kalčkov za solato, z nastavkom pa lahko vanj ožamete kak citrus.

Kot pomoč pri izmenjavi zrn so vzpostavili tudi portal kefirhood.com, prek katerega oddajajo presežek zrn ali kupujejo sveža.

Uspešno na Kickstarterju

Odločili so se, da interes za tovrstno posodo in sredstva za proizvodnjo pridobijo prek Kickstarterja, in bili so uspešni. Dobili so 1137 podpornikov in zbrali skoraj 52.700 dolarjev, od 30.000 pričakovanih. Glas o njih pa je segel tudi v ZDA, Brazilijo, Avstralijo in Novo Zelandijo. Glede kampanje Kickstarter pri Kefirku pravijo, da je koristna ne samo po finančni plati, ampak je tudi dober vpogled v velikost in interese trga za izdelke, kakršen je njihov.

Zdaj lahko začnejo proizvodnjo. Hkrati z njo pa potekajo tudi dogovori s potencialnimi distributerji oziroma prodajalci (za nekatere trge so se jim oglasili že med samo kampanjo, za druge jih še iščejo) ter predstavitve na sejmih. Kefirko bo mogoče prednaročiti v spletni trgovini kefirko.com, predvidoma od maja 2015 pa bo na voljo tudi v nekaterih trgovinah z zdravo hrano in pri zastopnikih v tujini.

Močna in raznolika ekipa

Priprava kampanje za Kickstarter ni mačji kašelj, če želijo biti uspešni. Zato je v pripravah na Kefirkovo sodelovala vrsta ljudi. Predstavitveni video je pripravila Temporama iz Ljubljane, ki je sodelovals že pri več projektih, ki so bili predstavljeni na Kickstarterju. Niko Klanšek (FlyKly) je poslovni svetovalec glede vseh zadev, povezanih z delovanjem Kickstarterja.

Pri nastajanju izdelka in promociji med kampanjo pa so jim pomagali še računalničar, oblikovalec, ki je iz računalniških modelov ustvaril slike, 3D-tiskarji, strokovnjaki za patentno zaščito in prevajalci. Sicer pa ožji tim poleg Marka Borka sestavljata še Andrej Glažar, ki je odgovoren za grafično oblikovanje in zasnovo blagovne znamke, ter Nanika Holz, ki skrbi za komunikacije.

članek